spomenika dr. Tinetu Debeljaku
(Škofja Loka, 25. 11. 2003. Ob stoletnici njegovega rojstva)
(objavljeno v Loških razgledih #60)
https://drive.google.com/file/d/0B2-q2tSPDSfsVnBGQ3FDUWM2cUU/view?usp=sharing
nedelja, 31. maj 2015
petek, 29. maj 2015
Predstavitev knjige ponnovne izdaje knjige Črna maša. Založba Družina.
http://druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/bolecina-prezeta-z-upanjem
http://druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/bolecina-prezeta-z-upanjem
sobota, 9. maj 2015
V angleščini, "Pot v svobodo", iz knjige Ladislava Bevca.
Tako so potovali čez Karavanke, med njimi tudi dr. Tine Debeljak.
Tako so potovali čez Karavanke, med njimi tudi dr. Tine Debeljak.
sreda, 30. maj 2012
Bara Remec – ilustratorka Debeljakovih knjižnih del
Razstava Bare Remec kot ilustratorka del Tineta Debeljaka in koncert MPZ San Justo iz Argentine v Škofji Loki
Prijatelj fotograf France Stele je fotografiral na koncertu in mi poslal te fotografije:
Zbor se je slikal pred Debeljakovim kipom:
http://mpzsj.blogspot.com.ar/2012/05/skofja-loka-tu-smo.html
Muzejsko drušvo Škofja loka
http://www.mdloka.si/slo/main.asp?id=69A585FE
petek, 24. februar 2012
Črni Kamnitnik - Loma Negra. Novi plavž.
18/2/2012 . Umrla je Amalita Lacroze de Fortabat, žena Alfreda Fortabat, lastnika cementarne Loma Negra.
Zato so ta teden argentinski mediji obširno pisali o njej in o tovarni, ki je bila simbol argentinske gospodarske moči v prejšnjem stoletju. Članek o mestu "Villa Alfredo Fortabat" v dnevniku LA NACION.
Objavljam črtico "Novi plavž", kjer Tine Debeljak opisuje življenje Slovencev v tej tovarni okoli leta 1950.
Črni Kamnitnik - Loma Negra.
Novi plavž.
1.
"Olavarría!"
Z vlaka sem prestopil v avtobus, ki vozi proti Črnemu Kamnitniku, petnajst kilometrov proti jugu.
Bil je vroč poletni dan v januarju 1950, ko je tu najvišje sonce. Kolektiv je bil natrpan z delavci ki so se peljali v tovarno na zameno opoldanskega delovnega reda, ‘turnusa’, kajti v tovarni ne ugašajo ognja in delajo noč in dan... iz leta v leto... Večina je imela s seboj lesene zabojčke z delovno obleko in prigrizkom. Stisnili so me k oknu, kar mi je prišlo čisto prav. Prvič sem zdaj - prišlec iz mesta nebotičnikov - v pampski pokrajini. Gledam v ravnino. Sama ravnina! Le tam na obzorju je potegnjena valovita črta morda par deset metrov vzpeta. Tja k tistim ‘hribčkom’ vozi lepa betonska cesta. Kaj bi ne, saj smo v revirju cementa! Mimo okenca beže njive z že zrelim žitom, z okroglimi zlatimi sončnicami, z visoko koruzo... pa pašniki s šopasto pampsko travo v peskoviti grudi. Vse je prepredeno počez z bodečo žico, ki omejuje posest veleposestnikov – ‘estancierov’, ki jim pomeni živina večji donesek kot obdelana polja. Treba je samo ograditi zemljo, napeti mrežo okrog in v prostor zapoditi živino. Plode jo umetno s semenom bikov, za katere plačujejo milijone, toda hrani se sama noč in dan na prostem, v dežju in v suši, v mrazu in vročini, brez staj in hlevov, le z vodnjakom na veter, ki črpa vodo globoko iz tal in jo naliva v dolga korita. Ravnina s pašniki, kjer se skupine konj in krav in prešičev z gobci pri tleh počasi premikajo od šopa do šopa trave, ali pa se stiskajo v gruče, da si delajo sami senco. Na konju jih podi čez plan pastir-gavč, in tropa psov za njim. Čuvarji pampe! Nedaleč od ceste leži kup belih kosti krave, ki je nihče ni pogrešil; odrli so ji kožo, drugo pa so s kljunom razrezale ujede, oglodali psi, obelile mravlje in osušilo sonce: ta največji razkuževalec pampskega gnitja. Ta hip je sedla na beli rog kanja in strmi v votlo oko. Ho, pampski Hamlet: Biti ali ne biti? "Iti v pampo ali ne iti?" sem se vprašal tudi jaz sedaj, ko mi ni bilo več mogoče nazaj. Avto prepodi spet ptice v koruzi ob poti: dvignejo se v jati, zavijejo v poševnem letu - kot krila spuščajočega se letala - in se spuste na strnišče sosednje, že pospravljene njive. Skozi odprto okence slišim kričanje ‘terov’, pampskih kričečih srak, ptičjih čuvarjev pampske negibnosti; znanivcev vsega, kar se giblje in približuje. Svoj čas obveščevavcev sanmartinske vojske in indijanskih vpadov ‘malonov’, zdaj avtomobilov in avijonov. Oni par golobov, ki se spreletava pred nami, ali nista morda galeba? Petsto kilometrov od obale? Izgubljena v pampi, kot se bom izgubil jaz? Tu in tam samotno drevo. Košati ombu z okroglo opoldansko senco. Jata vrabcev se spet z vriščem prenese na drug pašnik. Naši vrabčki so to, potepini kot mi po vsem širnem svetu. Na obzorju se že kažejo visoki in ozki dimniki z bruhajočim dimom, ki se vije z dolgimi vlečkami kot zastava, ki me pozdravlja. Najprej en sam iz Sierre Baye tam na levi, potem dva iz Calere Avellanede, nato trije iz San Martina... tam štirje iz Lome Negre... in še peti nedograjen… Grade novo žgalno peč v Črnem Kamnitniku. Že peti plavž. Gola pampa se spreminja v zelenilo gozda, v kvadre urejenih drevoredov, izmed katerih se že vidijo obrisi belih hiš, delavskih domov. Naselje sredi pampe. Ne razločiš ga prej, dokler nisi že blizu. V globini tik pod vzpetinami se dvigne v tem hipu ogromna skupina poslopij pod kadečimi se dimniki... Zazdi se ti, da si ugledal stari fevdalni grad nad nizkimi hišami podložnikov. Celo obdan je z žico daleč naokrog kot z obzidjem. Mislim na Loko... Avtobus je zapeljal z glavne ceste, ki se tu neha, na levo skozi obok - kot skozi srednjeveška mestna vrata - na katerem berem napis: "Villa Luciano Fortabat". Ime francoskega Baska, ustanovitelja apnenice tam v začetku stoletja, ki pa se je pod sinom Alfredom razrastla v mogočno cementarno. Ob njej je sezidal svoje ‘mestece’, tovarniško naselje zastonjskih delavskih domov. Vozimo po glavni ulici: na obeh straneh električni kandelabri, pa stebri, ki vodijo razvetljavo v vse hiše; na slemenih čepe radijske antene in televizijske naprave kot gnezda štorkelj, stoječih na eni nogi. Avto pelje mimo mesnice, trgovine, restavracije s kino dvorano, mimo policijske stražnice, mimo droga z zastavo na ‘glavnem trgu’ pred tovarno in zapelje pred zatvornico ob vhodu za delavce. Ustavi se pred vratarjevo čuvajnico prav zadnji hip, da so delavci še ujeli urnik: poskakali so z avta in udrli pred napušč čuvajnice, kjer so vtisnili z mehanično uro čas vstopa. Nato so padli v roke Delu, ki je že čakalo nanje z bičem kot srednjeveški valpet - temu priganjaču tudi modernih tlačanov.
Obstal sem trenutek pred tovarno: visoki in široki zidovi poslopij, povezanimi med seboj s prehodi, železnimi svodi in okni, zadelanimi s cementnim prahom, ki pada nanje odzgoraj, se vzdiguje odspodaj in lepi od strani; strmim v dim iz štirih visokih in vitkih stolpov, ki ga bruhajo štiri žgalni plavži; bučanje skrivnega ognja in drobitev in mletev kamenja z ropotajočimi verigami čutim v ušesih in pa v tresenju zemlje pod nogami; šumeče transmisije s kolesa na kolo mi stiskajo srce; železni orjaški žerjavi segajo kot z lovkami po meni... V strahu se obrnem k delavski koloniji: dim in cementni prah se neseta čez drevesa drevoredov in se vrtita v vrtincih vetra po cestah v okna domov... Globoko izdihnem iz prsi stari zrak, da dam prostora v svojih pljučih cementnemu prahu.
Nato sem stopil petdeset korakov naprej v sprejemni urad ob robu velikega parka in se prijavil.
Določili so mi stanovanje v uradniški vili sredi tega lepo dišečega visokega evkaliptovega nasada. Dim se tu useda na srebrne vrhove, ki trepetajo pod njim.
Sive grlice so se spustile z vej meni pod noge, kot da bi mi hotele pokazati pot po beli stezi v novi dom, ki bo zdaj - kot moj rojstni nekoč - spet Pod Gradom - Tovarno.
2.
Prej kot ustroj tovarne sem spoznal slovenske ljudi v njej. Zdaj sem sedel jaz v tisti stražnici ob vhodu tovarne. Že ob pol štirih zjutraj sem zapiskal na tovarniško sireno in budil delavce, da ob štirih nastopi prva delavna skupina. Nadziral sem prihajanje na delo, markiranje na avtomatično uro, potem pa beležil zamude in izostanke, ki jih ni bilo malo. Ob osmih sem dajal znamenje uradnikom, ob dvanajstih za odmor in spremembo delovne skupine. Ob odhanjanju delavcev sem pa gledal, kaj odnašajo in bi zato smel tudi odpirati kovčke; moral pa sem jih, če sem dobil za koga namig odzgoraj. Najraje sem opravljal ta jutranji ‘turnus’, da mi je večerni čas ostajal za branje. In rad sem imel ta posel. Prebral sem jutranji časopis in si kuhal mate-čaj. In srečaval sem se z ‘našimi’ ljudmi. Tedaj jih je bilo tam še kakih dvajset družin, ki so ostale od tistih tridesetih, ki so se v letih velike gospodarske krize trumoma preselile z buenosaireškega Paternala v pampo gradit novo cementno tovarno. V temeljih te tovarne, kjer zdaj službujem, je mnogo znoja slovenskih čel, pa žuljev slovenskih rok.
Zdaj sem se slednji dan srečaval s temi našimi ljudmi. Prve dni so me gledali z nezaupanjem, potem pa smo se že spuščali v pogovor, in kmalu sem vedel, kdo so in odkod so vsi ti Štularji, Pezdirci, Golobiči, Vukšiniči, Bajuki, Stojniči, Žlogarji, Žlembergerji, Mežnaršiči, Janžekoviči, Vrhi, Težaki, Štavarji, Grahki, Zajci, Oražmi, Faturji, Boštjančiči, Packi, Puglji... kdo od teh je novonaseljenec in kako sodijo nas in mene. Čez dva tedna so me že povabili v družbo:
"Pridete k Adamiču?" "Kam?" "V gostilno, ki jo ima Laščan Adamič. Tam smo ob sobotah in nedeljah Slovenci, pa tudi vsak dan je kdo tam. In ob vsaki uri: ko prihaja na delo in ko odhaja." "Pridite, bomo eno zapeli!"
Kot sem rekel: preden sem pregledal tovarno, sem spoznal slovensko oštarijo.
Med visokimi evkalipti in kostanji, koj onstran skladišča, kjer so nakladali cement na tovornjake, že v delavskem naselju, je čepela skoraj zakrita tovarniška gostilna, ki jo je imel v zakupu tedaj Lojze Adamič, pristen krčmar iz Jurčičevih časov z naše Dolenjske. Točil je vino in pivo po stari tukajšnji delavski navadi: eden je plačal za vso družbo ob mizi ali ‘šanku’, in nato se je drugi ‘revanžiral’, in potem tretji... in tako pozno v noč. Krčmar je točil vrčke, jih nosil k mizam, kjer so pele razne narodnostne skupine, vsaka v svojem jeziku in na svoj način. Rad je s svojim basom pritisnil, kjer je bilo treba, ali pa tudi samo, da jih je opomnil na že prazne vrčke.
Vstopil sem v pivnico v soboto zvečer. Vse polno. Delavci so dobili štirinajstdnevno plačo in tedaj se je plačevalo vsevprek. Vame je bušil slab zrak, pa petje, kričanje in prerekanje. Tudi politično. Vse se je mešalo: Slovenci in Hrvati pa Srbi, pa še Črnogorci in Bosanci. Slovaki in Poljaki, Ukrajinci iz Galicije, pa Nadvolžanski Nemci. Italijani in Španci. Pa seveda tudi okoliški kriolski gavči v svoji noši: privezal je konjiča h kolu ob vratih, kjer bo zdaj čakal na svojega gospodarja pozno v noč.
Brisal sem si še pri vhodu očala, pa sem že videl tam v kotu dolgega Lojzeta Puglja, ki sem ga edinega poznal v tej tovarni, kajti srečaval sem ga v povojnih taboriščih. Vsi drugi so bili staronaseljenci. On pa je bil domobranec, eden tistih, ki so prišli iz vaških stražarjev. Mlad, visok in močan, postaven fant nekje od Novega mesta, ki je slovel kot iskan tenorist. Nisem ga podrobneje poznal, le videl sem ga že, dočim sem druge spoznal šele v čuvajnici. Dober pevec, pa tudi dober pivec. O njem so pravili, da - kadar je vinjen - postane sentimentalen in pozna eno samo pesem: Gor čez izaro. Glava mu omahne, skloni jo v roke, s komolci uprtimi ob mizo, pa brunda v mizo; hipoma pa vstane, pa le toliko, da da vnovič takt za svojo staro pesem. Od vrat sem videl, kako je spet segel po pivu, se dvignil in začel z visokim tenorjem: Sem še majhen bil... Vsa družba Slovencev je povzela, tudi krčmar Lojze je pritisnil s svojim basom, pa videti je bilo, da tenor ne bo speljal do konca... Pa jo je. Srečen je sedel, solze so mu prišle v oči in spet je začel mrmrati vase. Ni se več brigal za družbo in ni se mu hotelo govoriti.
"Ta bo zaspal," je rekel krčmar.
V tem sem prišel k slovenski skupini. Poznal sem Slovence sicer, ko so hodili na delo in z njega, nisem se pa seznanjal z njimi pobliže. Zdaj sem pravzaprav zvedel, da je Stojnič Belokranjec, pa Golobič, pa Bajuki... Vrh Notranjec, Štavar Kraševec s Knežaka, Fatur Vipavčan... Pugelj Dolenjec, Žlogar iz Semiča, Oražem iz Trsta...
"Kaj se delite med sabo ne samo po deželah, že tudi po mestih? "
"Med sabo samo, na zunaj smo pa vsi eno: staronaseljenec, novi... Jugoslovani, Slovenci. Nekaj nas je tukaj, ki smo še vedno Italijani... tudi Avstrijci iz stare Avstrije..."
"Avstrijci in Kranjci", je rekel Stojnič, najstarejši. "Mi pa ostanemo kakor smo bili!"
"Ha, ha seveda," se je zasmejal Vrh. "Sedemnajstega leta za Avstrijo, devetintridesetega za Hitlerja, dvainštiridesetega za Mihajloviča, štiriinštiridesetega za Tita... "
"Za Mussolinija pa nikdar."
"Zanj pa ne. Mi drugi," je rekel Štavar, "ga poznamo s Primorskega."
"Mi novi pa fašiste iz Ljubljane," sem rekel.
"Tukaj," se je vtaknil vmes krčmar, "pa je zdaj vseeno. Vse karkoli in kjerkoli si bil, je pozabljeno, je zgodovina... če pijemo, trkamo vsi vprek... Plačujemo in pijemo z Nemci in Lahi, in če pojemo, pomagamo slednji slednjemu... samo da je glas dober..."
"Rekli smo vam, da bomo eno zapeli," mi je rekel Vukšinič. "No, ali jo bomo?"
"Kakšno?" pripomni Golobič, "Kranjsko, dolenjsko, štajersko?..." "Koroško!" sem rekel kar tako.
Pri tej besedi, kakor da se je Pugelj zbudil. Pogledal me je in me motno spoznal .
"Pa koroško, tisto mojo."
In že je začel Gor čez izaro... precej visoko, previsoko... , pa smo vendarle vsi pritisnili. Uglašeno petje, le tenor ne bo zmogel. Žila se napenja Puglju, celo na noge se vzdiguje, da "bi dosegel višino", kot je rad rekel... pa se je oprijel mize, da bi ne pal... samo za hip se mu je pretrgal glas. Tedaj pa se je iz drugega kota gostilne oglasil za čuda svež glas in poprijel tam, kjer je obstal Pugelj... "zibali mamica moja... Hojli, hojla!"
Pugelj ni več pel. Vsi smo pogledali tja v kot, da bi uganili, kdo mu je prevzel glas in pesem. Ta pa je začel z drugo kitico, vsi smo navdušeno pritisnili, kajti glas je bil nenavadno čist in pevec se je nesel z lahkoto kot na krilih v višino in spet padel v pojemajočo tišino... Vsa pivnica je prisluhnila. Kdo poje? Nihče med Slovenci ga ni poznal.
Ploskamo in vsi ga povabimo med nas; on pa vzame svoj vrček piva v roke, stopi k nam, trka z nami in reče v italijanski kasteljanščini: "Scusate, soy italiano. Giannino Battista. Di Napoli."
Vsi smo presenečeni obstali. V hipu smo spremenili domačo govorico v ‘našo’ kasteljanščino: "Pa znate slovensko pesem?" "No, soltando esta canción."
"Kdaj ste prišli? Kje delate? V tovarni?" smo silili vsivprek z vprašanji.
"Sem v tovarni in tudi ne. Sestavljam peti plavž iz kosov, ki prihajajo iz Nemčije."
"Pa odkod znate slovensko?"
"Ne, ne znam slovensko. Samo to pesem. Bil sem vojak v Sloveniji med drugo vojno. Provincia di Lubiana. Melodija mi je prišla v uho."
"In besedilo?" "Z melodijo." "In znate še kakšno?"
"Še eno, veselo : Mi se imamo radi... radi... radi..." je začel in spet smo jo vsi poprijeli in navdušeno zapeli.
Lep glas ima ta Italijan. Kako lepo se zlijemo z njim v zboru. "Ostanite, vas bomo še kakšno drugo naučili," smo mu ponujali tovarišijo. On pa se je opravičil in šel k svoji italijanski družbi. "Pesem združuje, ne samo province in dialekte, tudi narode", je pripomnil Težak.
"Pa tudi sovražnike in prijatelje," je menil Štular. "Vseeno. Tu smo na vse pozabili. Kar je bilo, je za vekomaj preč!" je pripomnil Golobič. A Vrh: "Delavec sem Argentine. Kdor poje z mano, je moj brat. Pevski brat."
"Ali pa pivski!" In smo spet trčili.
Le Pugelj je brundal v svoj vrček. "Prekleti Lah, le kdo ga je naučil? Kakšna kelnarca, porka... Fašist!... Naj bi pel Eja, eja, lalala!, ne pa naše... ne moje! Kako mi jo je prevzel, makaronar... Pa vsi za njim!..."
Nino Battista pa je že pel s svojim laškim krogom napolitanske barkarole... sur mare luccica... argento... vento... Santa Lucia...Santa Lucia.
Nizek, zagorel Napolitanec z valovitimi lasmi, z ognjem v črnih očeh, ki požiga lilije... Predstavljam si ga kot vojaka v črni srajci z alpskim klobukom, ali kot bersaglerca
s peresi... najlaže pa kot trubadurja z mandolino. Ta glas in ta južnjaški ogenj, pa neizkušeno slovensko dekle: dala mu je slovensko melodijo, slovenske besede, pa morda še srce... kdo ve? Lepa Vida in črn zamorec - v argentinski pampi, sem pomislil. Pripomnil pa sem glasno: "Ljubezen in pesem ne poznata narodnostnih mej, še manj nacionalističnega šovinizma. Kaj hočemo: doživel je pač mednarodno ljubezensko idilo. Mi se imamo radi..."
"Hudiča, radi?!" je pripomnil Pugelj. "Pa idila? Še avantura ne - porkerija! Svinjarija! Poznam te laške tičke - te fašiste in komuniste, te trubadurje in zapeljivce... pa vojake za en drek!" Pugelj je spet lezel vase in glava mu je klonila v s komolci podprte dlani.
"Ta bo zadremal" je spet razsodil krčmar.
Ali pa se je samo zaprl pred nami, se potegnil iz naše druščine, da se laže pogovori s seboj in s svojo bolečino, sem mislil. Da sem se bolj zanimal zanj in manj za osebne pomenke in napivanje z drugimi, bi morda uganil film, ki ga je odgrinjal med tem samogovorom pred Pugljevimi zaprtimi očmi:
Ko je poskusil bežati pred partizani z Dolenjske, so ga prijeli Lahi in poslali na Rab. Tam se je sušil in gnil in obiral uši ter gledal tisto laško morje in luči na njem... Sul mare luccica... Zdramil se je. "Ti tam, boš že nehal s tem napolitanskim morjem!" se je skušal dvigniti, pa je samo zabrundal in obsedel in se zagledal v prazno... Vsak dan jih je umrlo par sto. Zakaj? Ker niso šli s komunizmom! Pa tudi ne s fašizmom. Ko so ga vrnili domov, ni imel več doma: Lahi so mu ga požgali. Šel je k vaškim stražarjem: Lahi so jim bili samo za oviro, da niso pognali komunistov iz dežele. Roke so držali s komunisti, nje so pa hoteli predati partizanom, ko so bili že oni sami na tleh. Zdi se mi, da je vzdihnil "Turjak"... Bil je v Zapotoku, ko je Turjaški grad gorel. Lahi so ga razbili s svojim kanonom: raztreskali so vrata in zažgali streho. Potem so imeli komunisti samo še lahek posel: poklati ranjence pred vrati. Če bi natančneje prisluhnil njegovemu mrmranju, bi morda razumel: "O, moj brat Tone, nikdar nismo dočakali tvoje nove maše!" In potem s Turjaka v Kočevje, iz Kočevja v Jelendol, v jamo. Zopet:
‘Moj brat Jože!’... Nato je zamahnil z roko: "Hej, ti tam! Da ne boš več slovensko pel, veš... najmanj tisto mojo..." Skušal je zapeti Gor čez izaro, pa nihče ni potegnil z njim. Dobro, da ga Lah ni razumel. Morda niti opazil ni, da govori njemu.
Krčmar pa se je ustrašil prepira: "Kaj, ko bi šel domov? Kdo ga bo spremljal - Puglja, domov?"
Ponudil sem se jaz, že zato, ker je bil novi naseljenec in sem razumel njegovo bol in srd.
Pokazali so mi njegovo hišico blizu Kamnitnika. Kamnoloma. Tam je še gorela luč. Stanoval je z dvema Črnogorcema v sobah za samce. Vzel sem ga pod pazduho in peljal iz ‘bolicha’, medtem ko so drugi rojaki še peli in pili v pevskem in pivskem medsebojnem vnemanju.
Zunaj je sveži zrak kot z dobro dlanjo šel čez Pugljevo težko glavo. In spomin. Že skoraj trezen mi je govoril spotoma: "Videl sem vas že v taborišču v Italiji, zato vem, da ste novi. Veste, kaj so delali Lahi z nami - in zdaj poje on slovensko pesem? Predrznost! Lahi so s topom odprli partizanom vstop na Turjak. Dva brata so mi tedaj ubili. Iz Zapotoka sem gledal ogenj... Ne veš, ali so bili fašisti ali komunisti ali oboje skupaj, vse obenem, hudiči!... Pa poje mojo pesem, kot da ne ve, kaj pomeni ta pesem meni, ki so mi dom zažgali Lahi..." Pred vrati sobe sem ga pustil.
Noč je bila lepa. Visoka poletna noč. V starem opuščenem kamnolomu, so regljale žabe. Kot da bi se kosale s petjem v gostilni. Tam pojejo vsi narodi - zdaj skupno, zdaj drug preko drugega. Nadvolžanski Nemci, ki so jim rojake izgnali Rusi v Sibirijo, pojo rusko pesem: Večerni zvon... Zvoni v noč, kot da je počen...
Ob pol štirih pa sem že klical s sireno na delo nedeljski turnus.
Bil sem dežurni. In kot navadno nedeljskemu dežurnemu se je tudi meni dremalo po slabo prespanem sobotnem pitju.
3.
Življenje mi je teklo ob šumenju tovarne kot pod slapom - ne podnevi ne ponoči ni prenehalo meljenje kamna v mlinih in bruhanje ognja v plavžih. V štirih jeklenih ogromnih valjih, nenehno se vrtečih okrog osi, ni nikdar ugasnil ogenj v vseh naenkrat: vedno je bil vsaj eden v obratu. In vedno se je valil iz dimnikov temen dim, ki ga je veter potem razpotegoval čez delavsko naselje, čez drevje in pampsko travo. In ko je delavec vtisnil svoj prihod v kontrolno uro, se je vključil v ta mehanizem, kot da je stopil na transmisijski jermen, ki ga je peljal od stroja k stroju, iz praha v prah, od stop k stopam, udarjajočim kot geslo: de-lo... pro-duk-ci-ja... de-lo. Ljudje so postali mravljinci. Slednji poprime svoje breme, svojo travico, svojo betvico. zrno ali smet, vseeno, in leta z njo iz poslopja v poslopje, z nadstropja v podpritličje, da pro-du-ci-ra.… pro-du-ci-ra... iz žive kamnite skale mehki žametasti - cement… Svoj kruh.
Bil sem že tedne v tovarni, a nisem si še ogledal tega produkcijskega procesa od začetka do konca. Zaposlen sem bil s svojo ‘betvico slame’ v čuvajnici, in ko sem resnično odsviral svojo piščal, sem stopil v ‘svoj’ čas, pohitel k samemu sebi, v svojo tihoto, da po počitku spet stopim na ta tekoči trak pro-duk- ci-je, pod ta valpetovski bič Dela...
Danes pa so mi menjali delovni red od 20 ih do 4 ih zjutraj. Prijelo me je, da bi si zdaj ogledal tovarno, pa me je lep dan zvabil ven v polje, v pampo. Vroč poletni dan, da mi je zrak migotal pred očmi. Zavil sem vstran od skladišč, od prahu čez pot, odstranil leso – ‘tranquero’- in jo za sabo zaprl, ko sem vstopil v z žico zagrajeni prostor pampskega pašnika. Šel sem mimo črede ovac, pa zopet skozi drugo leso naprej, naprej mimo špalirja mladih krav in juncev, ki so dvigali glave od šopaste trave in me gledali s strahom. Bali so se mene, pa tudi jaz njih. Ravnina. Iz enega zamreženega terena na drug brez drevesa in sence. Pred mano pa se dviga hribček. Bolj nasip kot griček, deset metrov visok. Zavil sem tja in sem videl: res je to umetna vzpetina, na katero vodi avtomobilska pot, ob strani je nekaj borovcev šele v prvi rasti, in na vrhu klopca in kamen ‘Friderikov park’.
Friderik? Pravili so mi, da je to nemški delovodja, ki je začel odkrivati ta kamnolom. Zdaj leži ta kamnolom - pod mojimi nogami!
Ni to tak kamnolom, kot je moj loški Kamnitnik, rdeči Kamnitnik, kot so ga slikali Grohar, Jakopič, Jama... pa vse do mojega soseda Franceljna Koširja: rdeči, odsekani hrib, ki so ga rezali v skladih za bohinjski predor; v mojih mladih letih je služil samo še za drobljenje grušča za okoliške ceste, nam pa se je nudil za prve pleže v žlebovih odspodaj navzgor. Tu pa kamnoloma ne zapaziš, dokler ne stopiš na rob prepada: izkopavajo ga - v tla. Na ravnini odkopljejo najprej rušo in prst pod njo, tudi par metrov!, da zadeneš na trdo skalno žilo; odkrivajo skalo kot pri nas rudo. Kopljejo v - globel, od vrha navzdol deset, petnajst metrov v dol in tam nato okrog sebe, da izkopljejo resnično lunin krater, z dnom tudi petdeset metrov v premeru. Odvišno prst in grušč pa odvažajo v kamijonih na ta pampski teren, kjer se dviguje zdaj umetni griček, resnično ‘nasip’. Na vrhu je postavil Don Friderik svoj najvišji ‘razglednik’ čez vso pampo. Če je deset metrov visok, je veliko...
In tu sem zdaj jaz in gledam v krater pod seboj: na vrhu vrtajo z jeklenimi svedri v živo skalo, jo napolnijo z dinamitom, in ko dá ‘kapataz’ znamenje s sireno, obstane vse delo v območju nevarnosti, vžge se dinamit in izbruhne s silno eksplozijo; razsujejo se kamnite stene in razbijejo v kose, ki padajo navzdol na pot. Tam pa že stoje pripravljeni buldožeri, ki zajemajo razbite skale, razsuto kamenje in ga stresajo na kamijone; ali pa ga dvigajo v dvigalih navzgor do roba prepada, kjer čakajo nanj prazni vagončki tovarniške ‘mini’ lokomotive, ki odpelje ves ‘vlak’ v pol kilometra oddaljeno tovarno cementa.
Gledam to vrvenje v dnu kraterja, poslušam eksplozije in noga se mi kar sama pomika z grička na rob kamnoloma ob strani visokega lesenega lijaka, po katerem dviga dvigalo kamnito gradivo na vrhnjo pot. Po njej vozi ‘vlak’ po ravnini kar naprej. Kamnita ruda je siva, prav nič podobna mojemu rdečemu Kamnitniku v soncu. Je črna jama v senci visokih bregov. Črni Kamnitnik!
Stojim ob robu prepada in strmim v razkopano brezno kamnoloma.
"Dober dan!" me pozdravi nekdo, ki mi pride naproti. "O gospod Zajc, vi tukaj?" sem spoznal slovenskega staronaseljenca. "Ne več Zajc, zdaj sem Saitti."
"Kako, zadnjič pri Adamiču ste se mi predstavili Zajc?" "Med Slovenci Zajc, uradno Saitti; že par mesecev."
In povedal mi je svojo zgodbo: istrski Slovenec Lojze Zajc iz Dekanov pri Kopru se je že pred desetletjem preselil v Argentino, da se ogne fašistom . "Vseh 20 let sem bil Zajc. Zdaj po vojni me je prosil brat Ivan, naj ga pokličem sem. Njemu je Mussolini poitalijančil ime Zajc v Saitti. Zato sem prosil za prihod brata Ivana Saittija. Vrnili so mi prošnjo, naj navedem natančno vrsto sorodstva, kajti Zajc ni brat Saittija. Brat me moleduje in moleduje naj pohitim, hočem mu ustreči, grem in spremenim ime v Luis Saitti. V redu, mi rečejo. V tem pa doma uradno razveljavijo vsa poitalijančena imena in brat je vesel, da bo zdaj lahko prišel k meni, ker zdaj nosi moje staro ime. Ampak jaz sem medtem že postal Saitti! In zdaj naj Saitti prosi vnovič za brata Zajca!? Razumete to?"
"Komedija zmešnjav. In kako ste jo rešili?"
"Nikakor. Jaz nisem več spreminjal imena v drugič. Njemu pa so tam uradno pripisali v rojstni list; da sta imeni Zajc in Saitti identični, da je bilo prvotno ime poitalijančeno s fašističnim dekretom tem in tem, pa spet poslovenjeno z dekretom tem in tem. No, brat je prišel sem in dela v cementarni in se piše Zajc, jaz pa sem delovodja tukaj in sem uradno Saitti. Tako je. Tudi to je ena tistih laških krivic do Slovencev, ki jih Lojze Pugelj ne more pozabiti, kakor ste videli zadnjič pri Adamiču." "Res, Pugelj. Pozabil sem že nanj. Kako je zdaj z njim?"
"Nič. Zdi se mi, da sta z Lahom prijatelja, večkrat tudi govorita pri novem plavžu, kjer sestavlja mašinerijo. Pri nemški firmi. Kot je povedal, se je boril kot partizan proti Mussoliniju; po njegovem padcu pa so ga zajeli Nemci. Potem je ostal pri njih kot mehanik in zdaj ga podjetje pošilja okrog, da jim sestavlja stroje."
"Je inženir?"
"Kaj še! Pri vojakih, je rekel, se je naučil mehanike. Bil je pri motoriziranih."
Nisem se več zanimal zanj.
"In kam zdaj?" me vpraša ‘kapataz’ - delovodja.
"Kam? Nazaj. Moram še večerjati. Imam nočni turnus." "Naj vas pelje Boštjančič, ki je pri vagončkih. Tu dela precej Slovencev. Oni-le, ki vrta za dinamit, je Polde Šabec, spodaj pri nalaganju tovornjakov je Tone Vrh. Sami Kraševci."
Peljal me je po vrhu roba kamnoloma do liliputanske motorizirane
‘železnice’ za prevažanje kamna. In je potegnila. Odzadaj za vagončkom sva stala Boštjančič in jaz in se peljala v tovarno mimo starega kamnoloma, ki je bil že zapuščen in zalit z vodo kot malo jezerce.
"Pravega apnenca ni tu veliko. Ko se ‘rudnik’ izprazni, odpremo zemljo drugje. Ni vsako kamenje dobro. Tu v pampi ga je malo. Ej, če bi sem lahko prenesli kraške kamne, bi imeli Ameriko!" Pa takoj nato dodal: "Pa saj jo imajo drugi, a ne mi!" Ustavili smo se na bregu v višini prvega nadstropja tovarne, da so lahko stresli kamenje z vagončkov v široke lijake velikih mlinov pod njimi. "Zdaj stopite navzdol po teh stopnicah in boste ob vhodu v pravo tovarno. Imate priložnost, da si jo ogledate, če si je še niste." Ves čas sem čutil, da bi mi rad še nekaj povedal. Končno je spravil iz sebe. "Upokojil bi se rad. Ali bi mi napravili prošnjo za rojstni list iz domovine? Imam težave z imenom. Imam tri dokumente in vsak je drugačen; eden na Boštjančič, drugi Bostianich in tretji na Bastiani. Zdaj ne vem prav za prav, kdo sem. Ali boste?"
Seveda sem obljubil, pa si mislil: Tudi eden tistih Pugljevih žrtev! Spustil sem se v pritličje in strmel v mline, ki meljejo kamenje in ga mešajo istočasno z ilovico. Na stotine debelih členkov verig in drugih jeklenih kosov je ležalo po tleh. Prav Ivan Zajc, brat Lojzeta Saittija jih je metal v mlin.
"S temi debelimi verigami in kosi železa in jekla razbijamo kamne v grušč. V vedno drobnejše kose. Skoraj v pesek. V mline mešamo ilovico. V to zmes prilivamo vodo, da dobimo pravo blatno brozgo. Poglejte to rjavo in gosto blato! Od tu ga bomo poslali po zajemalkah navzgor v onele velike silose, ki jih vidite tam zgoraj. Kočevar je tam in vam jih bo pokazal in razložil."
In Janez Kočevar mi je potem, ko sem se vzpel za nadstropje više, pokazal velike kadi, kamor se steka to blato in neprestano vre, da se dobro premeša. Od tu se pošilja blato po jermenih naprej na ‘filtre’, ogromna sita, kjer se blato posuši, razpada v majhne ploščate kose in se pomiče proti žrelu velikega poševno ležečega vrtečega se valja.
Peljal me je do velike odprtine- žrela tega vrtečega se zmaja, velike gosence, ki požira blato, da ga v svojih črevah prebavi...in sežge...
"Glejte, tu je srce fabrike! Toda videti ga morate odspodaj navzgor, in zato pojdite po teh polžnatih stopnicah v podnožje. Belokranjčan Marko Bajuk je tam spodaj in bo rad pokazal." In spet sem se spustil po zavitih stopnicah v pritličje.
Tam me je že prestregel Marko Bajuk z Drašičev. "Dober dan! Šele zdaj prihajate med nas, da vidite naše delo. Malo pozno. To-le je najvažnejši del tovarne, tile ogromni valji, cilindri, ki leže poševno nagnjeni in se nenehno vrte in obračajo blato v sebi. Mi tu spodaj pazimo na ogenj, ki nenehoma gori, in uravnavamo višino vročine." Nato razlaga:
"V vrhu je toliko vročine, da se blato dodobra presuši, nato se pomika vedno niže, v vedno večji žar. Ta ga spreminja v kamniti ogorek, v neke vrste premog, ki mu pravimo klinker. Ogromna vročina, pravijo inženirji, spreminja to zmes v čisto novo sestavino. Verjemite ali ne, da ima zdajle to žarenje 2.500 °C! Ne moremo gledati v žar z nezavarovanimi očmi, zato imamo barvasta stekla. Poglejte!"
Dal mi je rdečo šipo in odprl okence, zavarovano z debelim belim steklom: plamen bruha pred mano iz cevi - zdi se mi kot izpod mene, in izza hrbta; izpod tal vidiš, da se odpira zmajski gobec z ognjenim jezikom in se oblizuje po vsem obodu vrtečih se obokanih sten... od tam pa mu drsi proti žrelu črna žgana žlindra, žarenje, ki ga kroti in drži v pravih mejah naš belokranjski rojak.
"Računajo, da se porabi 400 kg premoga za eno tono pridelanega cementa. Mi kurimo s plinom. In takale ognjena peč pripravi na dan tudi 500 ton klinkerja."
Preneha z uradnimi podatki, ker si lahko misli, da jih poznam. Zanima me bolj to, kar pove o sebi:
"Skrbim za dva valja; za tretjega in četrtega pa Nemec, Fritz Schmidt, svoj čas velik hitlerjanec. Ne smemo iti stran od peči. Imam pa pomočnika, ki nama streže in pospravlja, tisti vaš novi Dolenjec Lojze Pugelj. Dober delavec in vesten. Prav nič tak kot, kadar je pijan. Včasih nam govori o dogodkih v domovini, da skoraj ne verjamemo. Nemec odločno oporeka, Lah se pa samo muza."
"Kateri Lah?"
"No, tisti Napolitanec. Dokončava sestavljanje novega plavža." Prav tedaj je zlezel iz tega plavža Lojze Pugelj.
"Kaže, da ga bomo kmalu zavrteli," je rekel. "Čez en mesec," sem rekel, ker sem tako zvedel od uradnikov. "S slovesno ceremonijo. Za praznik godu Črnega Kamnitnika." "Tudi monter tako pravi. Tisti Napolitanec," je rekel Bajuk in se obrnil k Puglju: "Včeraj si se pogovarjal z njim, ti je kaj omenil?!"
"Nič se nisem pogovarjal z njim. Le študiram ga. Gruntam njegove besede. Pa sem ga pogruntal. Hudič je, pravim. Baraba je. Ne vem, zakaj gledam v njem vse Lahe, ki so bili v tistih letih pri nas. Tale portir, in pokaže name, bo razumel, ker je živel tam, vi drugi ne.
Lah misli, da vem toliko o njem, kolikor mi je povedal on sam. Pa vem več. Rekel mi je, da je bil v Novem mestu pri topničarjih. Topove smo imeli za parade, pravi. ‘Streljali smo v zrak, v prazno.’ Ni mi rekel, kdaj a jaz pa vem, kdaj: kadar so preganjali partizane v Rogu. Bil je v diviziji generala Ceruttija, mi je zaupal. Tale gospod portir bo vedel, kdo je bil laški general: držal je s partizani. Pa je bil fašist. Naš Napolitanec tudi: pel je Giovinezza. Pa seveda napolitanske barkarole slovenskim dekletom: zapirale so oči, se
naslanjale na svoje laške brodnike in se zibale kot na barki. Hudiča!" Zaklel je, pa se pri tem takoj nasmejal: "Ampak tu sem ga ujel. Izdal se je. Vprašal sem ga, kdo ga je naučil slovenske pesmi. Nasmehnil se je s svojimi belimi očmi. ‘E, belle fanciulle! Betti e...’ ni izrekel do konca, le zažvižgal je Gor čez izaro. ‘Ne poj!’ sem mu rekel. ‘Ne pojem, žvižgam!’ je odgovoril in še zažvižgal ‘Mi se imamo radi...’ Preklet! sem gledal za njim, ko je odhajal. Pa sem zavpil za njim: ‘Napolitanke!’ in pljunil. Nagloma se je obrnil: ‘Comme?’ ‘Nada!’ sem rekel. ‘Comme?’ ‘Nada!’ sem ponovil. Ustavil se je,
potem pa zasmejal; ni vedel, ali naj Nada razlaga kot slovensko dekliško ime ali argentinsko Nada, to je: Nič!? Le žvižgal ni več..."
Pugelj je odložil kapo in rokavice ter šel k umivalnikom v drugi sobi, da bi se umil in preoblekel pred odhodom.
"Pa kako, da se je s tem izdal, kot ste rekli prej?" sem ga vprašal. "Vidite," je stopil nazaj. "To pa je tisto, česar mi ni povedal in kar vem jaz bolje kot on. In še več. Betti in Nada! Nič več. Pa sem ga imel. Ni mu treba reči: v Kandiji. Sem Novomeščan. Tja čez Krko v Kandijo so hodili študentje, pa pozneje laški soldatje. Tam je bila gostilna ‘Pri dobri nadi’. Gostilničarka je bila Nada, pa hčerka tudi.
Oče je že umrl. Ko so bežali Štajerci pred Nemci, se je preselila k njim daljna očetova sorodnica, vdova s sinom in hčerko. Vdova je pomagala v kuhinji in na vrtu, fant pa je študiral v Ljubljani. Ta je šel kmalu v partizane. Hčerka Beti pa je pomagala Nadi pri postrežbi. Nista bili ‘kelnarci’, bili sta ‘domači hčerki’. Naš Jože, ki je bil na Turjaku, pa so ga pozneje pobili v Jelendolu, je gledal za to Nado, in bi se verjetno tam ženil, da ni prišla vojska, Štajerci in Lahi... Mislim, da je tudi še umiral z mislijo na njo. Tam v tej gostilni so plesali in peli Lahi, Beti in Nada... ‘Napolitanke! Sladke Napolitanke!’ so vpili dečaki na ulici za njima. Kdor je poznal predvojne slaščice ‘napolitanke’, je lahko vedel, kaj to pomeni. Vsi so vedeli, na koga to cika. Pa bi vojaki ne vedeli!? Zakaj pa so nekoč ti spremljevalci hoteli streljati na paglavce? Maledetti!" Prenehal je. Pa samo za hip. Obrnjen k Bajuku je nadaljeval: "Na ‘osvobojenem‘ terenu so po septembrskem laškem padcu partizani takoj osem dekletom, ki so imele kakšne zveze z Lahi, porezali lase. Tako so jih dali v posmeh ljudem. Tudi Nado in Beti, čeprav sta zatrjevali, da sta delali za OF in da sta imeli nalog izvabljati od laških vojakov vojne tajnosti. Po naročilih Betinega brata, ki je bil višji funkcionar v hosti. Tudi sta zatrjevali, da so prav ti vojaki bili v spremstvu tistih, ki so vozili partizanom v Malo Loko municijo in živež. Sploh: da niso bili nikdar fašisti, temveč komunisti. Tudi sami da sta bojkotirali delo Vaških straž. Nič ni pomagalo - ostrigli so ju. Veljali sta za laški kurbi. Pa ta sramota ni najhujše. Najhujše je to, da je Nada resnično imela rada tega Napolitanca, ki ji je pel z mandolino in obljubljal vse sladkosti na zemlji, pomaranče in fige. Pa je dobila oboje: pankrta in eno figo..."
"Pa on ve, da vi toliko veste o njem?"
"Ne ve. Pa je res, verjemite mi. Bil sem domobranec, pa vem, da ga je tedaj Nada iskala, da bi mu vsaj to povedala, da bo mati. Tudi tega morda ne ve. Zvedela pa je samo to, da je odšel s partizani."
"Ko gledam ta-le ogenj v plavžu," se obrne k meni, "se mi zdi, da spet vidim Turjak v žarenju! Zidana trdnjava, ki odznotraj gori! Vi veste, kaj je Turjak! Lahi so ga odprli, prekleti. Nado mu odpustim, brezvestnežu, ampak Turjaka Lahom ne!"
Stopil je k umivalniku malo vstran, da se umije in preobleče. Med tem časom mi je Bajuk razlagal: "Glejte, klinker pade v to cementno korito pod pečjo,
da se ohladi, nato pa na trak, ki ga prepelje v poslopje tu zraven. Tam se vsuje spet v mlin, kjer je skupaj z mavcem zmeljen šele v pravi cement. Tega pošljemo v najvišje nadstropje po dvigalih. Tam ga mehanično vsipljejo v vreče z določeno težo, nato pa vreče drugo za drugo spuščajo v drči, razpeti nad cesto in celo čez železniški tir; v poslopje onstran; tam jih love na dvokolesne vozičke in jih tovorijo na vagone ali kamijone, ali pa v skladišča. Tu se najbolj praši in je treba močnih ljudi, ki na teh ročnih vozičkih prevažajo tudi po osem vreč obenem do vozila. Najbolj nezdravo mesto: prah delavcem pljuča naravnost zacementira. Pa so vendar ti ljudje najbolj zdravi, dokler so tu. Če spremene podnebje, jim pljuča odpovedo kaj kmalu. In tu je zaposlenih največ Slovencev: oba Golobiča, Pezdirc, Štular... Ko je šel Pacek domov, ga je kmalu zlomila težka sapa..."
Pugelj se je vrnil k nama, teroč si še roke z brisačo. "Glejte ga, tamle gre, proti kamnolomu."
Res je bil Lah, ki je šel mimo skladišč. Zdi se, da nas je celo pozdravil. Če ne nas, pa Frica Schmidta, ki je opravljal posel ob tretjem plavžu. Seveda, prijatelja sta, Lah in Nemec: skupaj sta nas uničevala.
"Če bo pa še slovensko pel mojo pesem, ga zadavim..." je rekel Pugelj in šel.
"Dober fant, ta Pugelj, ampak spomni naj se Turjaka, pa zbesni. Obseden je, verjemite. Veliko je njegovo sovraštvo," je opomnil Bajuk.
"Velika je njegova bolečina," sem omilil jaz in stopil iz prostora plavžev k svojemu stanovanju v uradniško vilo. Spotoma sem v električni centrali pozdravil še Slovenca Vukšiniča iz Semiča. Na drugi strani pa v mehanični strugalnici tehnika Oražma. Ta je bil med vojno italijanski vojak v Afriki in se je pri Tobruku vdal Angležem, Montgomeriju.
"Vstopil sem v kraljevo jugoslovansko vojsko v Egiptu, da se borim za naše Primorje in Trst. Pa so nam Trst vzeli Lahi nazaj in sem zdaj tu, kakor nisem nikdar mislil..."
No, še to: spet snov za Puglja!
Opravil sem obisk v tovarni mimogrede, kakor nisem imel namena, in pozdravil rojake. Stopil sem še na večerjo k gospodinji Angeli Mežnaršičevi, ki vodi uradniško menzo. Postregla mi je lepa hčerka Verica.
"He, tudi kuharica je Slovenka in prelepa njena hčerka kelnarca! Ni tam pri plavžih srce tovarne, tukaj gori ogenj vsaj za polovico samskih uradnikov!"
Po vsej tovarni so se vžgale žarnice. Stopil sem v čuvajnico. Ko sem skozi majhno okno pogledal proti Adamiču, je prav tisti hip stopil v gostilno Pugelj...
Zapiskal sem na sireno. Delavci so začeli prihajati na nočni red dela. Menjajo se ljudje, Delo pa ostane. Spet sem povezan kot s transmisijami s Produkcijo... De- lo... pro-duk-ci-ja... de-lo... drsajo jermeni, v mlinih se tro skale z zvenečimi verigami... voda lije v kadi... blato
se prevaža na tresoča se sita... in pada v žrelo plavžu od zgoraj, da se ob vrtenju ogromnega valjastega kolesa pomika po
razbeljenih obodnih opekah v dol, v objemih ognjenih zubljev, ki jih bruha plinska cev... Zmajevi jeziki v ognjeni peči jeklene trdnjave! Štirje dimniki mečejo dim, ki vihra v vetru kot zastava na palači uradujočega kralja Dela...
Delavci v koloniji pa mirno spe v ljubezenskih objemih. Kruh se dela in družina bo dobila svoj hlebec. Četudi ga prinaša delo v umazanem gobcu kot pes sv. Roku, je sladak. V evkaliptovem parku se rahlo tresejo listi, kot da jih ziblje mesečina in ne tresenje tovarne.
Pripravim si mate-čaj in bom vso noč bdel kot pes na verigi.
4.
Priprave na novem plavžu so končane. Prvo preskušnjo je dobro prestal; ogromni cilindrski valj se vrti, stene so odznotraj dobro obokane z visoko refraktarno opeko, plinske cevi so v dobrem stanju: potrebno je samo še sprožiti gumb v električnem ‘tableru’ in – plin bo udaril z gromom in bliskom eksplozije v valj, ki bo ves zagorel v oči slepeči razbeljeni svetlobi požara...
Toda tak važen dogodek je potrebno izvršiti na slavnosten način.
Slednje leto - v začetku poletja, v novembru ali decembru (smo na južni poluti!), priredi tovarna svoj poseben tovarniški praznični dan ‘God Črnega Kamnitnika’. Tedaj lastnik, ta moderni graščak, povabi vse svoje sodelavce v tovarni - od najvišjega do najnižjega, od valptov do tlačanov - na god k svoji mizi. Ne, da delavec pobira kot Lazar ostanke z njegove mize, temveč da sede z njim k skupnemu kosilu. Kdor bi rad primerjal starodavne fevdalne graščake z modernimi tovarniškimi kapitalisti, bi dobil mnogo skupnih lastnosti. Toda prav tako pa je res, da smo v starih bukvah brali o dobrotljivih grofih in groficah, ki so se ginljivo približevali ljudstvu in iskali v njem prijateljev. Danes ta dobrohotnost ne izvira iz humanitarnega občutja, ampak iz dolžnosti izpolnjevanja socialnega zakona, ki prisili tovarnarja k ‘dobrodelnosti’. Res pa je, da nekateri dajo več, kot pa jim zakon predpisuje. In tak graščak je bil tudi lastnik Črnega Kamnitnika, Alfredo Fortabat, ki je postregel mimo obveznosti zakona svoji delavski družini z mastnim kosilom na god svojega podjetja.
Ta tovarniški god so določili na dan slavnostnega odprtja petega plavža, trenutek, ko bo izbruhnil vulkan, da se bo
- divjak! - vjel v kletko, v plašč s tisočimi vijaki pritrjenega jeklenega ogromnega ležečega valja.
Vroč dan se je napovedoval ob zori.
Še pred dnem so začeli prihajati na prostor pri delavskem stadionu, športnem prostoru, posebni kamijoni, frigorifično pripravljeni za prevažanje mesa.
Pripeljavali so ga s hladilnikov našega graščaka, lastnika čez trideset estancij. Te so pripravile za ta dan čez sto glav živine - ovac in drobnice, krav, volov in prešičev - za pogostitev štiri tisoč oseb, družinskih članov svojega delavstva, prebivalcev tega delavskega ‘mesta’... Že prejšnji večer so delavci pripravili dolgo vrsto goriva, dračja in nizkega grmičevja, pa štorov – quebracha - in tudi premoga, da še pred zoro prižgo velik sto metrov dolg kres. Ta že gori in spreminja les v tlečo žerjavico. S kamijonov snemajo meso očiščenih živali, razpenjajo jih na železne križe, zasajene v tla, raztegnjene kot v mesnici in pritrjene s kavlji na vseh štirih nogah. Te ražnje, par sto, zatikajo okrog velikega nasipa žerjavice v obliki podkve, zrak se trese od žgoče vročine izgorevajočega oglja, ki povzroča topljenje masti in cvrčanje mesa. Uprava računa do 2 kg na osebo!
Na športnem prostoru pa pripravljajo kruh in vino v steklenicah ter sadje, sadne sokove in Coca- colo. Računajo na vsakega odraslega eno litrsko steklenico vina, na ženske in otroke pa steklenico sadnega soka ter dve banani, dve pomaranči ali dve jabolki... Kakor si kdo poželi...
Za asado pribora ne potrebujejo. Vilic ni treba, nož pa ima vsak gavč in delavec vedno s seboj: z njim si odreže meso tik pred nosom - mojstri so v tem! - sicer pa znajo rabiti tudi zobe: meso trgaš kot pes...
Tudi mize so pripravili že prejšnji dan.
Tako se mi zdi, da bo to kosilo v slogu staropoljskih in kozaških pojedin v času Tarasa Bulbe .. .
V evkaliptovih vrhovih okrog uradniške vile so se že zdavnaj zbudili ptiči. Grlice se spreletavajo z drevesa v travo in na peščene steze, ki vodijo med pisanimi gredicami in nizkimi bori k vhodu v pisarniško poslopje, kjer se je cesta razširila v majhen trg. Tam so postavili oltar, ki so ga zakrili s platnenim baldahinom, kajti sonce je pripekalo že zjutraj s podekvatorsko vročino. V polkrogu oltarja sta že stala lastnik in gospa s predstavniki državnih in vojaških oblasti, pa z občinskimi veljaki in predstavniki sosednih cementnih tovarn; tovarniški uradniki in sindikalisti, povabljenci in delavci in njihovi člani. Tudi vojaška godba na pihala iz Olavarrie. Godba je med sveto mašo igrala cerkvene pesmi in sveto opravilo je imel mestni župnik Plaza, v katerem pa nisem tedaj še videl prihodnjega laplaškega nadškofa...
Po končanem svetem opravilu je lastnik povabil vse goste k poslopju visokih frekvenčnih peči, plavžev. Štiri peči niso prenehale z delom; zato govorov niso slišali tisti, ki so bili ob govornikih, ampak tisti daleč, ki so slišali zvočnike...
Zrak je žarel od sonca zunaj, pa od ognja znotraj, ko je župnik blagoslavljal novi plavž.
Ob ogromnih valjih so stali kot vojaki ob topovih njih stražniki in nadziratelji: ob prvih dveh Marko Bajuk, ob tretjem in četrtem Fric Schmidt, ob petem pa Lojze Pugelj, dozdaj pomočnik obema, zdaj začasni nadziratelj novega petega plavža. Zraven njega pa je stal zastopnik graditelja firme Pullitzer, konštruktor Giovanni Battista. Vsi so stali v napetem čakanju, kdaj bo vztrepetal novi plavž.
Lastnik tovarne - visok sedemdesetletnik z obrazom kot brezlična maska idiota ali genija? - je spregovoril o svojih načrtih za blagor naroda in v dobro države in delavstva. Kako bo zdaj prižgal ta peti plavž, a ima v načrtu že šestega in sedmega tukaj, pa drugod spet novega. "Hočem industrializirati pampo v lepi medsebojni zvezi gospodarstvenikov in delavcev, pa delavcev med seboj - (pogledal sem Battista in Puglja, ki sta stala skupaj), - povezani v ljubezni delavnih ljudi, ki bodo ustvarili gospodarsko suverenost velike sile bodočnosti Argentine". Izdal je novo zamisel, da bo drugo leto začel z novim gigantskim plavžem, 160 metrov dolgim, ki bo največji na svetu. Zdaj pa bo pognal v obrat ta peti plavž "z željo, naj bo njega delo za vse plodonosno in za vsakega posameznika srečno." Stopil je k marmornati plošči električnih gumbov in pritisnil na enega - tedaj se je ogromni valj premaknil in začel vrteti. In pritisnil je na drug gumb: skozi plinsko cev v spodnjem delu valja je brizgnil ogenj, kot da bi ustrelil iz topa... in takoj nato je zažarela vsa notranjost ogromnega valja v velikem požarnem siju.
Velika peč je začela žgati glinasto blato v ognjeni klinker. Novi plavž se je pridružil drugim štirim in vsi skupaj se vrte... vrte...
vrte... šipe v oknih se tresejo... vročina raste... ustnice vse suhe... prah lega na jezik...
Občinstvo je zaploskalo in se razšlo takoj na stadion, kjer je bilo vse pripravljeno, in posedlo krog miz. Pred vsako mizo so zapičili ražnje s celo razpeto ovco ali velikimi kosi goveda. Zdaj sleherni lahko reže in je, kolikor hoče, in pije, kolikor želi. Danes je god Črnega Kamnitnika in gospodar plačuje ‘delo’.
Pri pečeh pa so ostali varuhi peči, Marko Bajuk, Fritz Schmidt in Lojze Pugelj. Do zvečer, ko jih bo nadomestil nov turnus.
Ostal pa je pri njih tudi monter Giannino Battista. Ne kot varuh, temveč kot zastopnik tvrdke, ki je peč zgradila. Iz zavesti odgovornosti se je pač odločil, da bo nekaj ur ostal tudi on tam, da vidi, kako je uspel. Pa tudi, da poseže takoj vmes, če bi kaj ne teklo prav.
Danes so bili lepo razpoloženi in prijateljski med seboj: Kaj bi ne? Saj je zagorel peti plavž! To je slovesen dan, zanje kot varuhe, predvsem pa za Battista, ki ga je sestavil. Fritz mu je čestital in ga prijateljsko potrepljal po hrbtu, prav v hipu, ko so tudi njim k pečem prinesli razkošeno pečenje in pijače več kot jim pritiče. Slovenca sta takoj prijela vsak svojo steklenico in stopila k Italijanu, da mu čestitata. Tudi on je prijel svojo steklenko in, ko je Pugelj odprl usta, da zapoje Kolkor kapljic... je Battista že začel Mi se imamo radi... Pugelj je požrl slino, roka s steklenico mu je podrhtela, - Bajuk je nepočakano že pil iz steklenice-, se premagal in - prvič sta skupaj z Italijanom zapela v lepem dvospevu slovensko pesem prijateljstva ‘prav zares’. Nato so – Lahu - vsi stisnili roke k čestitkam, pili vsak iz svoje steklenice in - zdi se mi, da so bili srečni.
Nato so segli po pečenju, rezali sočne kose z ražnja in se zalivali z vinom.
V plavžih pa je gorel ogenj, plin je bruhal dolge ognjene jezike v valj in čas je bil, da varuhi pogledajo rast vročine in jo uravnajo. Bajuk in Schmidt sta stopila k svoji peči, Pugelj pa je segel še po drugi steklenici - "Da se pripravi za vročino ob ognjeni peči!" - in tudi stopil k petemu plavžu. Le Battista je ostal ob ražnjih, si rezal pečenje z njih in zdi se mi, da je mlaskal z jezikom. "Dio mio, che bene...ottimo..."
Pugelj je odgrnil okence v peč. Skozi rdeče steklo se je zastrmel v žarenje. Nato je pogledal vanj še z golim očesom skozi belo steklo, se odmaknil in samo vzdihnil: "Moj Bog!"
Spet se je zagledal v ogenj. Saj je že večkrat nadziral žar pri drugih pečeh, pa kaj takega še ni doživel. Zdaj pa se je jasno zavedel: "Turjak je tako gorel. Tako je udaril top iz bližine v grajski zid kot prejle pri prvem prižigu plina: bruhnilo je iz cevi med opeke... Luknja se je naredila v zidu, opeka je padla s strehe in začelo je goreti tramovje. Potem pa je znova bljuvalo iz topa, edinega topa, ki so ga imeli Italijani. Zid se je sesipal... ogenj je zajel sobe... oblizoval stene... na obzorju so goreli že oblaki... rdeče in rumeno kot krvavi sij... On je to gledal iz Zapotoka - kot zdajle brez rdečega stekla - in stiskal pesti. Prekleti Lah! Ko bi tega topa ne bilo, bi morda še živel Tone, bogoslovec, in tudi Jože. "Hudiči!"... Skoraj omahnil je nazaj. Prijel se je za čelo. "Moj Bog!" je bilo slišati vzdih.
Battista je videl, da nekaj ni prav. Vzel je Pugljevo steklenico vina in stopil k njemu.
"Vam je slabo?"
Samo pogledal ga je. Potegnil je požirek in odložil steklenico. "Prekleti Lah!"
"Maledetto Italiano, ne? Porque prekleti?" je silil vanj monter. "Zaradi Turjaka. Veste, kje je Turjak? Turiacco?"
"Od Novega mesta proti Ljubljani. Že tik Ljubljane. Stari srednjeveški grad. Dobro utrjen."
Puglju so se široko odprle oči. "Kako to veste?"
"Rekel sem že: bil sem v Sloveniji. V Novem mestu." "V Ceruttijevi diviziji?"
"V Ceruttijevi diviziji." "In po kapitulaciji Italije?" "So nas prevzeli partizani. Nas, topničarje." "Topničarje?"
"S topovi vred." "In kam ste šli?" "Nismo šli. Gnali so nas. Prisilili so nas." "Kam?
"Nad četnike. V Grčarice." "In potem?"
"In potem so nas s topom podili pod oni grad..." "Turjak?" "Turiacco, si!" "S topom?"
"Z enim topom."
"S tistim, ki je predrl vrata, razbil zid, zažgal streho, zrušil zid?..." "Pustimo spomine. Žalosti so... Na, pijte!"
"Ne bom!" je odrinil steklenico, a prijel Laha za roko. "In kdo je ustrelil prvi? Kdo?"
"Kdo?"
"Kdo, vprašam?"
Lah se mu je hotel izviti iz rok. Puglju so se napele oči. Zvili so se mu prsti v krču. "Kdo je ustrelil prvi? Povej! Ti?"
Lah se mu je izvil iz klešč, stekel in zavpil: "Jaz!" "Ti?" "Jaz."
Pugelj se je pognal za njim. Zobje so mu zašklepetali. Ujel ga je in zagrabil za vrat. "Zadavim te, prekleti! Zadavim, kot sem rekel." Battista ga je prijel za roki in mu odpiral stisnjene dlani. Strahoten obraz se je spačeno sklanjal nanj. Uspel je, da je zaklical "Aiuta! Ayuda!" Pugelj ga je hotel podreti na tla, da bi pokleknil nanj in mu stisnil vrat. Lah ga je sunil v trebuh, da se je Pugelj upognil, a izpustil ni. Le toliko, da je utegnil zahreščati skoz Pugljeve prste vnovič "Aiuta! Ayuda!" Tedaj ga je Pugelj podrl in se vrgel nanj s celim telesom, stisnil mu s koleni noge, s katerimi ga je suval od sebe. Lah se je upiral, trgal mu prste z vrata in se skušal preobrniti na drugo stran. Puglju so silile pene iz ust: "Za Turjak... za brata. Za vse, za Nado... Za prvi strel, maledetto...!" "Verfluchter!" je priskočil izza četrtega plavža Nemec Fric Schmidt in udaril Puglja po glavi z gredljo, s katero je pehal klinker, če se je zatikal v koritu pod pečjo... Pugelj je samo zastokal, razklenile so se mu pesti, glava mu je omahnila krvaveč na prsi Laha, ki jo je z grozo odbil, in roke so mu padle ob bok. Zgodilo se je v trenutku. Ko je pritekel varuh prve peči Marko Bajuk, je videl samo še, kako Schmidt postavlja Battisto na noge, in kako teče Puglju kri po glavi. Segel je po steklenici, ki jo je prinesel še Lah, in mu začel izmivati rano kar z vinom.
Tudi mi, na športnem prostoru smo se zalivali z vinom in gostili s pečenko. Rezali smo jo kar s cele razpete ovce in z govejega plečeta s kožo vred, ki je najslajša, jo obrizgavali s ‘čimičuri’ in prigrizovali s kruhom. Ženske so pile sadne sokove, otroci Coca- colo ter jedli banane in pomaranče. Kot navadno smo se Slovenci zbrali okrog ene dolge mize. Seveda bi že zdavnaj zapeli, da nismo morali poslušati slavnostnega govora iz dvorane športnega kluba, kjer je tovarnar gostil svoje uradne goste in višje uradnike in njih gospe in kjer so si izmenjavali napitnice in čestitke. Po zvočniku so jih razglašali po širnem športnem in pampskem prostoru velikega kreolskega ‘asada’, kot ga ni bilo tudi pozneje nikoli več niti tu v črnem Kamnitniku.
Že se mrači in vžigajo se prve žarnice po tovarniških poslopjih. Na igrišču pred glavno dvorano športnega kluba začenjajo z velikim ljudskim plesom. Volili bodo najlepše dekle v črnem Kamnitniku. Kmalu je osebni referent Gedro oznanil po zvočniku, da je za "Miss črni Kamnitnik" izvoljena gospodična Verica Meznarsich in dodal: "Gospa predsednikova ji je pripela slavnostni trak in jo bogato obdarovala. Gospod predsednik bo zdaj zaplesal z njo njen prvi častni ples."
Skozi misel me je spreletelo: graščak in njegova pravica... Veselo pa sem zaoril z drugimi Slovenci: "Živijo! Verica, Slovenka, najlepše dekle Kamnitnika!"
Zdaj se je odprla zatvornica našim grlom in začeli smo peti. Vse se je zgrnilo krog nas. Ni bilo Puglja, da bi zapeli svojo in našo ‘Gor čez izaro’, zato smo zapeli najnavadnejšo ‘Mi se imamo radi... radi... radi...’ objeli smo se čez hrbte in peli... In kdor znancev - kdor si že bodi: Španec, Lah ali Črnogorec - je šel mimo nas, smo ga prijeli, potisnili na klop in mu peli na uho ‘Mi se imamo radi... radi...’ in mu dajali pit na zdravje naše in vaše Miss. "Vse je naše... naše tudi najlepše dekle... Zdaj pridi, Pugelj, pa bo tudi naša pesem najlepša...!"
Kje je? Pravkar je že bila zamena turnusa. Ko bi prišel vsaj Nino Battista, bi jo pa on pel po naše. Kadar jo poje, je naš...
Zdaj prihaja. Ni zavil k nam. Nekako ognil se je nas. Zato gredo naši k njemu. "Pridite, bomo po naše zapeli, tisto vašo..." "Mojo?" čudno je pogledal, nekam zmedeno, odgovoril pa je le: "Ne bom je več pel po slovensko, no más esloveno..." in zavil drugam. Zakaj Puglja še ni, saj so ga zamenjali istočasno kot druge? Par kvadrov vstran je že par ur gorel peti plavž zraven prejšnjih štirih. Čutili smo, da se tovarna bolj trese kot včeraj. Tudi dim je večji.
Kako da ni Puglja s svojo pesmijo?
Zato so ta teden argentinski mediji obširno pisali o njej in o tovarni, ki je bila simbol argentinske gospodarske moči v prejšnjem stoletju. Članek o mestu "Villa Alfredo Fortabat" v dnevniku LA NACION.
Objavljam črtico "Novi plavž", kjer Tine Debeljak opisuje življenje Slovencev v tej tovarni okoli leta 1950.
Črni Kamnitnik - Loma Negra.
Novi plavž.
1.
"Olavarría!"
Z vlaka sem prestopil v avtobus, ki vozi proti Črnemu Kamnitniku, petnajst kilometrov proti jugu.
Bil je vroč poletni dan v januarju 1950, ko je tu najvišje sonce. Kolektiv je bil natrpan z delavci ki so se peljali v tovarno na zameno opoldanskega delovnega reda, ‘turnusa’, kajti v tovarni ne ugašajo ognja in delajo noč in dan... iz leta v leto... Večina je imela s seboj lesene zabojčke z delovno obleko in prigrizkom. Stisnili so me k oknu, kar mi je prišlo čisto prav. Prvič sem zdaj - prišlec iz mesta nebotičnikov - v pampski pokrajini. Gledam v ravnino. Sama ravnina! Le tam na obzorju je potegnjena valovita črta morda par deset metrov vzpeta. Tja k tistim ‘hribčkom’ vozi lepa betonska cesta. Kaj bi ne, saj smo v revirju cementa! Mimo okenca beže njive z že zrelim žitom, z okroglimi zlatimi sončnicami, z visoko koruzo... pa pašniki s šopasto pampsko travo v peskoviti grudi. Vse je prepredeno počez z bodečo žico, ki omejuje posest veleposestnikov – ‘estancierov’, ki jim pomeni živina večji donesek kot obdelana polja. Treba je samo ograditi zemljo, napeti mrežo okrog in v prostor zapoditi živino. Plode jo umetno s semenom bikov, za katere plačujejo milijone, toda hrani se sama noč in dan na prostem, v dežju in v suši, v mrazu in vročini, brez staj in hlevov, le z vodnjakom na veter, ki črpa vodo globoko iz tal in jo naliva v dolga korita. Ravnina s pašniki, kjer se skupine konj in krav in prešičev z gobci pri tleh počasi premikajo od šopa do šopa trave, ali pa se stiskajo v gruče, da si delajo sami senco. Na konju jih podi čez plan pastir-gavč, in tropa psov za njim. Čuvarji pampe! Nedaleč od ceste leži kup belih kosti krave, ki je nihče ni pogrešil; odrli so ji kožo, drugo pa so s kljunom razrezale ujede, oglodali psi, obelile mravlje in osušilo sonce: ta največji razkuževalec pampskega gnitja. Ta hip je sedla na beli rog kanja in strmi v votlo oko. Ho, pampski Hamlet: Biti ali ne biti? "Iti v pampo ali ne iti?" sem se vprašal tudi jaz sedaj, ko mi ni bilo več mogoče nazaj. Avto prepodi spet ptice v koruzi ob poti: dvignejo se v jati, zavijejo v poševnem letu - kot krila spuščajočega se letala - in se spuste na strnišče sosednje, že pospravljene njive. Skozi odprto okence slišim kričanje ‘terov’, pampskih kričečih srak, ptičjih čuvarjev pampske negibnosti; znanivcev vsega, kar se giblje in približuje. Svoj čas obveščevavcev sanmartinske vojske in indijanskih vpadov ‘malonov’, zdaj avtomobilov in avijonov. Oni par golobov, ki se spreletava pred nami, ali nista morda galeba? Petsto kilometrov od obale? Izgubljena v pampi, kot se bom izgubil jaz? Tu in tam samotno drevo. Košati ombu z okroglo opoldansko senco. Jata vrabcev se spet z vriščem prenese na drug pašnik. Naši vrabčki so to, potepini kot mi po vsem širnem svetu. Na obzorju se že kažejo visoki in ozki dimniki z bruhajočim dimom, ki se vije z dolgimi vlečkami kot zastava, ki me pozdravlja. Najprej en sam iz Sierre Baye tam na levi, potem dva iz Calere Avellanede, nato trije iz San Martina... tam štirje iz Lome Negre... in še peti nedograjen… Grade novo žgalno peč v Črnem Kamnitniku. Že peti plavž. Gola pampa se spreminja v zelenilo gozda, v kvadre urejenih drevoredov, izmed katerih se že vidijo obrisi belih hiš, delavskih domov. Naselje sredi pampe. Ne razločiš ga prej, dokler nisi že blizu. V globini tik pod vzpetinami se dvigne v tem hipu ogromna skupina poslopij pod kadečimi se dimniki... Zazdi se ti, da si ugledal stari fevdalni grad nad nizkimi hišami podložnikov. Celo obdan je z žico daleč naokrog kot z obzidjem. Mislim na Loko... Avtobus je zapeljal z glavne ceste, ki se tu neha, na levo skozi obok - kot skozi srednjeveška mestna vrata - na katerem berem napis: "Villa Luciano Fortabat". Ime francoskega Baska, ustanovitelja apnenice tam v začetku stoletja, ki pa se je pod sinom Alfredom razrastla v mogočno cementarno. Ob njej je sezidal svoje ‘mestece’, tovarniško naselje zastonjskih delavskih domov. Vozimo po glavni ulici: na obeh straneh električni kandelabri, pa stebri, ki vodijo razvetljavo v vse hiše; na slemenih čepe radijske antene in televizijske naprave kot gnezda štorkelj, stoječih na eni nogi. Avto pelje mimo mesnice, trgovine, restavracije s kino dvorano, mimo policijske stražnice, mimo droga z zastavo na ‘glavnem trgu’ pred tovarno in zapelje pred zatvornico ob vhodu za delavce. Ustavi se pred vratarjevo čuvajnico prav zadnji hip, da so delavci še ujeli urnik: poskakali so z avta in udrli pred napušč čuvajnice, kjer so vtisnili z mehanično uro čas vstopa. Nato so padli v roke Delu, ki je že čakalo nanje z bičem kot srednjeveški valpet - temu priganjaču tudi modernih tlačanov.
Obstal sem trenutek pred tovarno: visoki in široki zidovi poslopij, povezanimi med seboj s prehodi, železnimi svodi in okni, zadelanimi s cementnim prahom, ki pada nanje odzgoraj, se vzdiguje odspodaj in lepi od strani; strmim v dim iz štirih visokih in vitkih stolpov, ki ga bruhajo štiri žgalni plavži; bučanje skrivnega ognja in drobitev in mletev kamenja z ropotajočimi verigami čutim v ušesih in pa v tresenju zemlje pod nogami; šumeče transmisije s kolesa na kolo mi stiskajo srce; železni orjaški žerjavi segajo kot z lovkami po meni... V strahu se obrnem k delavski koloniji: dim in cementni prah se neseta čez drevesa drevoredov in se vrtita v vrtincih vetra po cestah v okna domov... Globoko izdihnem iz prsi stari zrak, da dam prostora v svojih pljučih cementnemu prahu.
Nato sem stopil petdeset korakov naprej v sprejemni urad ob robu velikega parka in se prijavil.
Določili so mi stanovanje v uradniški vili sredi tega lepo dišečega visokega evkaliptovega nasada. Dim se tu useda na srebrne vrhove, ki trepetajo pod njim.
Sive grlice so se spustile z vej meni pod noge, kot da bi mi hotele pokazati pot po beli stezi v novi dom, ki bo zdaj - kot moj rojstni nekoč - spet Pod Gradom - Tovarno.
2.
Prej kot ustroj tovarne sem spoznal slovenske ljudi v njej. Zdaj sem sedel jaz v tisti stražnici ob vhodu tovarne. Že ob pol štirih zjutraj sem zapiskal na tovarniško sireno in budil delavce, da ob štirih nastopi prva delavna skupina. Nadziral sem prihajanje na delo, markiranje na avtomatično uro, potem pa beležil zamude in izostanke, ki jih ni bilo malo. Ob osmih sem dajal znamenje uradnikom, ob dvanajstih za odmor in spremembo delovne skupine. Ob odhanjanju delavcev sem pa gledal, kaj odnašajo in bi zato smel tudi odpirati kovčke; moral pa sem jih, če sem dobil za koga namig odzgoraj. Najraje sem opravljal ta jutranji ‘turnus’, da mi je večerni čas ostajal za branje. In rad sem imel ta posel. Prebral sem jutranji časopis in si kuhal mate-čaj. In srečaval sem se z ‘našimi’ ljudmi. Tedaj jih je bilo tam še kakih dvajset družin, ki so ostale od tistih tridesetih, ki so se v letih velike gospodarske krize trumoma preselile z buenosaireškega Paternala v pampo gradit novo cementno tovarno. V temeljih te tovarne, kjer zdaj službujem, je mnogo znoja slovenskih čel, pa žuljev slovenskih rok.
Zdaj sem se slednji dan srečaval s temi našimi ljudmi. Prve dni so me gledali z nezaupanjem, potem pa smo se že spuščali v pogovor, in kmalu sem vedel, kdo so in odkod so vsi ti Štularji, Pezdirci, Golobiči, Vukšiniči, Bajuki, Stojniči, Žlogarji, Žlembergerji, Mežnaršiči, Janžekoviči, Vrhi, Težaki, Štavarji, Grahki, Zajci, Oražmi, Faturji, Boštjančiči, Packi, Puglji... kdo od teh je novonaseljenec in kako sodijo nas in mene. Čez dva tedna so me že povabili v družbo:
"Pridete k Adamiču?" "Kam?" "V gostilno, ki jo ima Laščan Adamič. Tam smo ob sobotah in nedeljah Slovenci, pa tudi vsak dan je kdo tam. In ob vsaki uri: ko prihaja na delo in ko odhaja." "Pridite, bomo eno zapeli!"
Kot sem rekel: preden sem pregledal tovarno, sem spoznal slovensko oštarijo.
Med visokimi evkalipti in kostanji, koj onstran skladišča, kjer so nakladali cement na tovornjake, že v delavskem naselju, je čepela skoraj zakrita tovarniška gostilna, ki jo je imel v zakupu tedaj Lojze Adamič, pristen krčmar iz Jurčičevih časov z naše Dolenjske. Točil je vino in pivo po stari tukajšnji delavski navadi: eden je plačal za vso družbo ob mizi ali ‘šanku’, in nato se je drugi ‘revanžiral’, in potem tretji... in tako pozno v noč. Krčmar je točil vrčke, jih nosil k mizam, kjer so pele razne narodnostne skupine, vsaka v svojem jeziku in na svoj način. Rad je s svojim basom pritisnil, kjer je bilo treba, ali pa tudi samo, da jih je opomnil na že prazne vrčke.
Vstopil sem v pivnico v soboto zvečer. Vse polno. Delavci so dobili štirinajstdnevno plačo in tedaj se je plačevalo vsevprek. Vame je bušil slab zrak, pa petje, kričanje in prerekanje. Tudi politično. Vse se je mešalo: Slovenci in Hrvati pa Srbi, pa še Črnogorci in Bosanci. Slovaki in Poljaki, Ukrajinci iz Galicije, pa Nadvolžanski Nemci. Italijani in Španci. Pa seveda tudi okoliški kriolski gavči v svoji noši: privezal je konjiča h kolu ob vratih, kjer bo zdaj čakal na svojega gospodarja pozno v noč.
Brisal sem si še pri vhodu očala, pa sem že videl tam v kotu dolgega Lojzeta Puglja, ki sem ga edinega poznal v tej tovarni, kajti srečaval sem ga v povojnih taboriščih. Vsi drugi so bili staronaseljenci. On pa je bil domobranec, eden tistih, ki so prišli iz vaških stražarjev. Mlad, visok in močan, postaven fant nekje od Novega mesta, ki je slovel kot iskan tenorist. Nisem ga podrobneje poznal, le videl sem ga že, dočim sem druge spoznal šele v čuvajnici. Dober pevec, pa tudi dober pivec. O njem so pravili, da - kadar je vinjen - postane sentimentalen in pozna eno samo pesem: Gor čez izaro. Glava mu omahne, skloni jo v roke, s komolci uprtimi ob mizo, pa brunda v mizo; hipoma pa vstane, pa le toliko, da da vnovič takt za svojo staro pesem. Od vrat sem videl, kako je spet segel po pivu, se dvignil in začel z visokim tenorjem: Sem še majhen bil... Vsa družba Slovencev je povzela, tudi krčmar Lojze je pritisnil s svojim basom, pa videti je bilo, da tenor ne bo speljal do konca... Pa jo je. Srečen je sedel, solze so mu prišle v oči in spet je začel mrmrati vase. Ni se več brigal za družbo in ni se mu hotelo govoriti.
"Ta bo zaspal," je rekel krčmar.
V tem sem prišel k slovenski skupini. Poznal sem Slovence sicer, ko so hodili na delo in z njega, nisem se pa seznanjal z njimi pobliže. Zdaj sem pravzaprav zvedel, da je Stojnič Belokranjec, pa Golobič, pa Bajuki... Vrh Notranjec, Štavar Kraševec s Knežaka, Fatur Vipavčan... Pugelj Dolenjec, Žlogar iz Semiča, Oražem iz Trsta...
"Kaj se delite med sabo ne samo po deželah, že tudi po mestih? "
"Med sabo samo, na zunaj smo pa vsi eno: staronaseljenec, novi... Jugoslovani, Slovenci. Nekaj nas je tukaj, ki smo še vedno Italijani... tudi Avstrijci iz stare Avstrije..."
"Avstrijci in Kranjci", je rekel Stojnič, najstarejši. "Mi pa ostanemo kakor smo bili!"
"Ha, ha seveda," se je zasmejal Vrh. "Sedemnajstega leta za Avstrijo, devetintridesetega za Hitlerja, dvainštiridesetega za Mihajloviča, štiriinštiridesetega za Tita... "
"Za Mussolinija pa nikdar."
"Zanj pa ne. Mi drugi," je rekel Štavar, "ga poznamo s Primorskega."
"Mi novi pa fašiste iz Ljubljane," sem rekel.
"Tukaj," se je vtaknil vmes krčmar, "pa je zdaj vseeno. Vse karkoli in kjerkoli si bil, je pozabljeno, je zgodovina... če pijemo, trkamo vsi vprek... Plačujemo in pijemo z Nemci in Lahi, in če pojemo, pomagamo slednji slednjemu... samo da je glas dober..."
"Rekli smo vam, da bomo eno zapeli," mi je rekel Vukšinič. "No, ali jo bomo?"
"Kakšno?" pripomni Golobič, "Kranjsko, dolenjsko, štajersko?..." "Koroško!" sem rekel kar tako.
Pri tej besedi, kakor da se je Pugelj zbudil. Pogledal me je in me motno spoznal .
"Pa koroško, tisto mojo."
In že je začel Gor čez izaro... precej visoko, previsoko... , pa smo vendarle vsi pritisnili. Uglašeno petje, le tenor ne bo zmogel. Žila se napenja Puglju, celo na noge se vzdiguje, da "bi dosegel višino", kot je rad rekel... pa se je oprijel mize, da bi ne pal... samo za hip se mu je pretrgal glas. Tedaj pa se je iz drugega kota gostilne oglasil za čuda svež glas in poprijel tam, kjer je obstal Pugelj... "zibali mamica moja... Hojli, hojla!"
Pugelj ni več pel. Vsi smo pogledali tja v kot, da bi uganili, kdo mu je prevzel glas in pesem. Ta pa je začel z drugo kitico, vsi smo navdušeno pritisnili, kajti glas je bil nenavadno čist in pevec se je nesel z lahkoto kot na krilih v višino in spet padel v pojemajočo tišino... Vsa pivnica je prisluhnila. Kdo poje? Nihče med Slovenci ga ni poznal.
Ploskamo in vsi ga povabimo med nas; on pa vzame svoj vrček piva v roke, stopi k nam, trka z nami in reče v italijanski kasteljanščini: "Scusate, soy italiano. Giannino Battista. Di Napoli."
Vsi smo presenečeni obstali. V hipu smo spremenili domačo govorico v ‘našo’ kasteljanščino: "Pa znate slovensko pesem?" "No, soltando esta canción."
"Kdaj ste prišli? Kje delate? V tovarni?" smo silili vsivprek z vprašanji.
"Sem v tovarni in tudi ne. Sestavljam peti plavž iz kosov, ki prihajajo iz Nemčije."
"Pa odkod znate slovensko?"
"Ne, ne znam slovensko. Samo to pesem. Bil sem vojak v Sloveniji med drugo vojno. Provincia di Lubiana. Melodija mi je prišla v uho."
"In besedilo?" "Z melodijo." "In znate še kakšno?"
"Še eno, veselo : Mi se imamo radi... radi... radi..." je začel in spet smo jo vsi poprijeli in navdušeno zapeli.
Lep glas ima ta Italijan. Kako lepo se zlijemo z njim v zboru. "Ostanite, vas bomo še kakšno drugo naučili," smo mu ponujali tovarišijo. On pa se je opravičil in šel k svoji italijanski družbi. "Pesem združuje, ne samo province in dialekte, tudi narode", je pripomnil Težak.
"Pa tudi sovražnike in prijatelje," je menil Štular. "Vseeno. Tu smo na vse pozabili. Kar je bilo, je za vekomaj preč!" je pripomnil Golobič. A Vrh: "Delavec sem Argentine. Kdor poje z mano, je moj brat. Pevski brat."
"Ali pa pivski!" In smo spet trčili.
Le Pugelj je brundal v svoj vrček. "Prekleti Lah, le kdo ga je naučil? Kakšna kelnarca, porka... Fašist!... Naj bi pel Eja, eja, lalala!, ne pa naše... ne moje! Kako mi jo je prevzel, makaronar... Pa vsi za njim!..."
Nino Battista pa je že pel s svojim laškim krogom napolitanske barkarole... sur mare luccica... argento... vento... Santa Lucia...Santa Lucia.
Nizek, zagorel Napolitanec z valovitimi lasmi, z ognjem v črnih očeh, ki požiga lilije... Predstavljam si ga kot vojaka v črni srajci z alpskim klobukom, ali kot bersaglerca
s peresi... najlaže pa kot trubadurja z mandolino. Ta glas in ta južnjaški ogenj, pa neizkušeno slovensko dekle: dala mu je slovensko melodijo, slovenske besede, pa morda še srce... kdo ve? Lepa Vida in črn zamorec - v argentinski pampi, sem pomislil. Pripomnil pa sem glasno: "Ljubezen in pesem ne poznata narodnostnih mej, še manj nacionalističnega šovinizma. Kaj hočemo: doživel je pač mednarodno ljubezensko idilo. Mi se imamo radi..."
"Hudiča, radi?!" je pripomnil Pugelj. "Pa idila? Še avantura ne - porkerija! Svinjarija! Poznam te laške tičke - te fašiste in komuniste, te trubadurje in zapeljivce... pa vojake za en drek!" Pugelj je spet lezel vase in glava mu je klonila v s komolci podprte dlani.
"Ta bo zadremal" je spet razsodil krčmar.
Ali pa se je samo zaprl pred nami, se potegnil iz naše druščine, da se laže pogovori s seboj in s svojo bolečino, sem mislil. Da sem se bolj zanimal zanj in manj za osebne pomenke in napivanje z drugimi, bi morda uganil film, ki ga je odgrinjal med tem samogovorom pred Pugljevimi zaprtimi očmi:
Ko je poskusil bežati pred partizani z Dolenjske, so ga prijeli Lahi in poslali na Rab. Tam se je sušil in gnil in obiral uši ter gledal tisto laško morje in luči na njem... Sul mare luccica... Zdramil se je. "Ti tam, boš že nehal s tem napolitanskim morjem!" se je skušal dvigniti, pa je samo zabrundal in obsedel in se zagledal v prazno... Vsak dan jih je umrlo par sto. Zakaj? Ker niso šli s komunizmom! Pa tudi ne s fašizmom. Ko so ga vrnili domov, ni imel več doma: Lahi so mu ga požgali. Šel je k vaškim stražarjem: Lahi so jim bili samo za oviro, da niso pognali komunistov iz dežele. Roke so držali s komunisti, nje so pa hoteli predati partizanom, ko so bili že oni sami na tleh. Zdi se mi, da je vzdihnil "Turjak"... Bil je v Zapotoku, ko je Turjaški grad gorel. Lahi so ga razbili s svojim kanonom: raztreskali so vrata in zažgali streho. Potem so imeli komunisti samo še lahek posel: poklati ranjence pred vrati. Če bi natančneje prisluhnil njegovemu mrmranju, bi morda razumel: "O, moj brat Tone, nikdar nismo dočakali tvoje nove maše!" In potem s Turjaka v Kočevje, iz Kočevja v Jelendol, v jamo. Zopet:
‘Moj brat Jože!’... Nato je zamahnil z roko: "Hej, ti tam! Da ne boš več slovensko pel, veš... najmanj tisto mojo..." Skušal je zapeti Gor čez izaro, pa nihče ni potegnil z njim. Dobro, da ga Lah ni razumel. Morda niti opazil ni, da govori njemu.
Krčmar pa se je ustrašil prepira: "Kaj, ko bi šel domov? Kdo ga bo spremljal - Puglja, domov?"
Ponudil sem se jaz, že zato, ker je bil novi naseljenec in sem razumel njegovo bol in srd.
Pokazali so mi njegovo hišico blizu Kamnitnika. Kamnoloma. Tam je še gorela luč. Stanoval je z dvema Črnogorcema v sobah za samce. Vzel sem ga pod pazduho in peljal iz ‘bolicha’, medtem ko so drugi rojaki še peli in pili v pevskem in pivskem medsebojnem vnemanju.
Zunaj je sveži zrak kot z dobro dlanjo šel čez Pugljevo težko glavo. In spomin. Že skoraj trezen mi je govoril spotoma: "Videl sem vas že v taborišču v Italiji, zato vem, da ste novi. Veste, kaj so delali Lahi z nami - in zdaj poje on slovensko pesem? Predrznost! Lahi so s topom odprli partizanom vstop na Turjak. Dva brata so mi tedaj ubili. Iz Zapotoka sem gledal ogenj... Ne veš, ali so bili fašisti ali komunisti ali oboje skupaj, vse obenem, hudiči!... Pa poje mojo pesem, kot da ne ve, kaj pomeni ta pesem meni, ki so mi dom zažgali Lahi..." Pred vrati sobe sem ga pustil.
Noč je bila lepa. Visoka poletna noč. V starem opuščenem kamnolomu, so regljale žabe. Kot da bi se kosale s petjem v gostilni. Tam pojejo vsi narodi - zdaj skupno, zdaj drug preko drugega. Nadvolžanski Nemci, ki so jim rojake izgnali Rusi v Sibirijo, pojo rusko pesem: Večerni zvon... Zvoni v noč, kot da je počen...
Ob pol štirih pa sem že klical s sireno na delo nedeljski turnus.
Bil sem dežurni. In kot navadno nedeljskemu dežurnemu se je tudi meni dremalo po slabo prespanem sobotnem pitju.
3.
Življenje mi je teklo ob šumenju tovarne kot pod slapom - ne podnevi ne ponoči ni prenehalo meljenje kamna v mlinih in bruhanje ognja v plavžih. V štirih jeklenih ogromnih valjih, nenehno se vrtečih okrog osi, ni nikdar ugasnil ogenj v vseh naenkrat: vedno je bil vsaj eden v obratu. In vedno se je valil iz dimnikov temen dim, ki ga je veter potem razpotegoval čez delavsko naselje, čez drevje in pampsko travo. In ko je delavec vtisnil svoj prihod v kontrolno uro, se je vključil v ta mehanizem, kot da je stopil na transmisijski jermen, ki ga je peljal od stroja k stroju, iz praha v prah, od stop k stopam, udarjajočim kot geslo: de-lo... pro-duk-ci-ja... de-lo. Ljudje so postali mravljinci. Slednji poprime svoje breme, svojo travico, svojo betvico. zrno ali smet, vseeno, in leta z njo iz poslopja v poslopje, z nadstropja v podpritličje, da pro-du-ci-ra.… pro-du-ci-ra... iz žive kamnite skale mehki žametasti - cement… Svoj kruh.
Bil sem že tedne v tovarni, a nisem si še ogledal tega produkcijskega procesa od začetka do konca. Zaposlen sem bil s svojo ‘betvico slame’ v čuvajnici, in ko sem resnično odsviral svojo piščal, sem stopil v ‘svoj’ čas, pohitel k samemu sebi, v svojo tihoto, da po počitku spet stopim na ta tekoči trak pro-duk- ci-je, pod ta valpetovski bič Dela...
Danes pa so mi menjali delovni red od 20 ih do 4 ih zjutraj. Prijelo me je, da bi si zdaj ogledal tovarno, pa me je lep dan zvabil ven v polje, v pampo. Vroč poletni dan, da mi je zrak migotal pred očmi. Zavil sem vstran od skladišč, od prahu čez pot, odstranil leso – ‘tranquero’- in jo za sabo zaprl, ko sem vstopil v z žico zagrajeni prostor pampskega pašnika. Šel sem mimo črede ovac, pa zopet skozi drugo leso naprej, naprej mimo špalirja mladih krav in juncev, ki so dvigali glave od šopaste trave in me gledali s strahom. Bali so se mene, pa tudi jaz njih. Ravnina. Iz enega zamreženega terena na drug brez drevesa in sence. Pred mano pa se dviga hribček. Bolj nasip kot griček, deset metrov visok. Zavil sem tja in sem videl: res je to umetna vzpetina, na katero vodi avtomobilska pot, ob strani je nekaj borovcev šele v prvi rasti, in na vrhu klopca in kamen ‘Friderikov park’.
Friderik? Pravili so mi, da je to nemški delovodja, ki je začel odkrivati ta kamnolom. Zdaj leži ta kamnolom - pod mojimi nogami!
Ni to tak kamnolom, kot je moj loški Kamnitnik, rdeči Kamnitnik, kot so ga slikali Grohar, Jakopič, Jama... pa vse do mojega soseda Franceljna Koširja: rdeči, odsekani hrib, ki so ga rezali v skladih za bohinjski predor; v mojih mladih letih je služil samo še za drobljenje grušča za okoliške ceste, nam pa se je nudil za prve pleže v žlebovih odspodaj navzgor. Tu pa kamnoloma ne zapaziš, dokler ne stopiš na rob prepada: izkopavajo ga - v tla. Na ravnini odkopljejo najprej rušo in prst pod njo, tudi par metrov!, da zadeneš na trdo skalno žilo; odkrivajo skalo kot pri nas rudo. Kopljejo v - globel, od vrha navzdol deset, petnajst metrov v dol in tam nato okrog sebe, da izkopljejo resnično lunin krater, z dnom tudi petdeset metrov v premeru. Odvišno prst in grušč pa odvažajo v kamijonih na ta pampski teren, kjer se dviguje zdaj umetni griček, resnično ‘nasip’. Na vrhu je postavil Don Friderik svoj najvišji ‘razglednik’ čez vso pampo. Če je deset metrov visok, je veliko...
In tu sem zdaj jaz in gledam v krater pod seboj: na vrhu vrtajo z jeklenimi svedri v živo skalo, jo napolnijo z dinamitom, in ko dá ‘kapataz’ znamenje s sireno, obstane vse delo v območju nevarnosti, vžge se dinamit in izbruhne s silno eksplozijo; razsujejo se kamnite stene in razbijejo v kose, ki padajo navzdol na pot. Tam pa že stoje pripravljeni buldožeri, ki zajemajo razbite skale, razsuto kamenje in ga stresajo na kamijone; ali pa ga dvigajo v dvigalih navzgor do roba prepada, kjer čakajo nanj prazni vagončki tovarniške ‘mini’ lokomotive, ki odpelje ves ‘vlak’ v pol kilometra oddaljeno tovarno cementa.
Gledam to vrvenje v dnu kraterja, poslušam eksplozije in noga se mi kar sama pomika z grička na rob kamnoloma ob strani visokega lesenega lijaka, po katerem dviga dvigalo kamnito gradivo na vrhnjo pot. Po njej vozi ‘vlak’ po ravnini kar naprej. Kamnita ruda je siva, prav nič podobna mojemu rdečemu Kamnitniku v soncu. Je črna jama v senci visokih bregov. Črni Kamnitnik!
Stojim ob robu prepada in strmim v razkopano brezno kamnoloma.
"Dober dan!" me pozdravi nekdo, ki mi pride naproti. "O gospod Zajc, vi tukaj?" sem spoznal slovenskega staronaseljenca. "Ne več Zajc, zdaj sem Saitti."
"Kako, zadnjič pri Adamiču ste se mi predstavili Zajc?" "Med Slovenci Zajc, uradno Saitti; že par mesecev."
In povedal mi je svojo zgodbo: istrski Slovenec Lojze Zajc iz Dekanov pri Kopru se je že pred desetletjem preselil v Argentino, da se ogne fašistom . "Vseh 20 let sem bil Zajc. Zdaj po vojni me je prosil brat Ivan, naj ga pokličem sem. Njemu je Mussolini poitalijančil ime Zajc v Saitti. Zato sem prosil za prihod brata Ivana Saittija. Vrnili so mi prošnjo, naj navedem natančno vrsto sorodstva, kajti Zajc ni brat Saittija. Brat me moleduje in moleduje naj pohitim, hočem mu ustreči, grem in spremenim ime v Luis Saitti. V redu, mi rečejo. V tem pa doma uradno razveljavijo vsa poitalijančena imena in brat je vesel, da bo zdaj lahko prišel k meni, ker zdaj nosi moje staro ime. Ampak jaz sem medtem že postal Saitti! In zdaj naj Saitti prosi vnovič za brata Zajca!? Razumete to?"
"Komedija zmešnjav. In kako ste jo rešili?"
"Nikakor. Jaz nisem več spreminjal imena v drugič. Njemu pa so tam uradno pripisali v rojstni list; da sta imeni Zajc in Saitti identični, da je bilo prvotno ime poitalijančeno s fašističnim dekretom tem in tem, pa spet poslovenjeno z dekretom tem in tem. No, brat je prišel sem in dela v cementarni in se piše Zajc, jaz pa sem delovodja tukaj in sem uradno Saitti. Tako je. Tudi to je ena tistih laških krivic do Slovencev, ki jih Lojze Pugelj ne more pozabiti, kakor ste videli zadnjič pri Adamiču." "Res, Pugelj. Pozabil sem že nanj. Kako je zdaj z njim?"
"Nič. Zdi se mi, da sta z Lahom prijatelja, večkrat tudi govorita pri novem plavžu, kjer sestavlja mašinerijo. Pri nemški firmi. Kot je povedal, se je boril kot partizan proti Mussoliniju; po njegovem padcu pa so ga zajeli Nemci. Potem je ostal pri njih kot mehanik in zdaj ga podjetje pošilja okrog, da jim sestavlja stroje."
"Je inženir?"
"Kaj še! Pri vojakih, je rekel, se je naučil mehanike. Bil je pri motoriziranih."
Nisem se več zanimal zanj.
"In kam zdaj?" me vpraša ‘kapataz’ - delovodja.
"Kam? Nazaj. Moram še večerjati. Imam nočni turnus." "Naj vas pelje Boštjančič, ki je pri vagončkih. Tu dela precej Slovencev. Oni-le, ki vrta za dinamit, je Polde Šabec, spodaj pri nalaganju tovornjakov je Tone Vrh. Sami Kraševci."
Peljal me je po vrhu roba kamnoloma do liliputanske motorizirane
‘železnice’ za prevažanje kamna. In je potegnila. Odzadaj za vagončkom sva stala Boštjančič in jaz in se peljala v tovarno mimo starega kamnoloma, ki je bil že zapuščen in zalit z vodo kot malo jezerce.
"Pravega apnenca ni tu veliko. Ko se ‘rudnik’ izprazni, odpremo zemljo drugje. Ni vsako kamenje dobro. Tu v pampi ga je malo. Ej, če bi sem lahko prenesli kraške kamne, bi imeli Ameriko!" Pa takoj nato dodal: "Pa saj jo imajo drugi, a ne mi!" Ustavili smo se na bregu v višini prvega nadstropja tovarne, da so lahko stresli kamenje z vagončkov v široke lijake velikih mlinov pod njimi. "Zdaj stopite navzdol po teh stopnicah in boste ob vhodu v pravo tovarno. Imate priložnost, da si jo ogledate, če si je še niste." Ves čas sem čutil, da bi mi rad še nekaj povedal. Končno je spravil iz sebe. "Upokojil bi se rad. Ali bi mi napravili prošnjo za rojstni list iz domovine? Imam težave z imenom. Imam tri dokumente in vsak je drugačen; eden na Boštjančič, drugi Bostianich in tretji na Bastiani. Zdaj ne vem prav za prav, kdo sem. Ali boste?"
Seveda sem obljubil, pa si mislil: Tudi eden tistih Pugljevih žrtev! Spustil sem se v pritličje in strmel v mline, ki meljejo kamenje in ga mešajo istočasno z ilovico. Na stotine debelih členkov verig in drugih jeklenih kosov je ležalo po tleh. Prav Ivan Zajc, brat Lojzeta Saittija jih je metal v mlin.
"S temi debelimi verigami in kosi železa in jekla razbijamo kamne v grušč. V vedno drobnejše kose. Skoraj v pesek. V mline mešamo ilovico. V to zmes prilivamo vodo, da dobimo pravo blatno brozgo. Poglejte to rjavo in gosto blato! Od tu ga bomo poslali po zajemalkah navzgor v onele velike silose, ki jih vidite tam zgoraj. Kočevar je tam in vam jih bo pokazal in razložil."
In Janez Kočevar mi je potem, ko sem se vzpel za nadstropje više, pokazal velike kadi, kamor se steka to blato in neprestano vre, da se dobro premeša. Od tu se pošilja blato po jermenih naprej na ‘filtre’, ogromna sita, kjer se blato posuši, razpada v majhne ploščate kose in se pomiče proti žrelu velikega poševno ležečega vrtečega se valja.
Peljal me je do velike odprtine- žrela tega vrtečega se zmaja, velike gosence, ki požira blato, da ga v svojih črevah prebavi...in sežge...
"Glejte, tu je srce fabrike! Toda videti ga morate odspodaj navzgor, in zato pojdite po teh polžnatih stopnicah v podnožje. Belokranjčan Marko Bajuk je tam spodaj in bo rad pokazal." In spet sem se spustil po zavitih stopnicah v pritličje.
Tam me je že prestregel Marko Bajuk z Drašičev. "Dober dan! Šele zdaj prihajate med nas, da vidite naše delo. Malo pozno. To-le je najvažnejši del tovarne, tile ogromni valji, cilindri, ki leže poševno nagnjeni in se nenehno vrte in obračajo blato v sebi. Mi tu spodaj pazimo na ogenj, ki nenehoma gori, in uravnavamo višino vročine." Nato razlaga:
"V vrhu je toliko vročine, da se blato dodobra presuši, nato se pomika vedno niže, v vedno večji žar. Ta ga spreminja v kamniti ogorek, v neke vrste premog, ki mu pravimo klinker. Ogromna vročina, pravijo inženirji, spreminja to zmes v čisto novo sestavino. Verjemite ali ne, da ima zdajle to žarenje 2.500 °C! Ne moremo gledati v žar z nezavarovanimi očmi, zato imamo barvasta stekla. Poglejte!"
Dal mi je rdečo šipo in odprl okence, zavarovano z debelim belim steklom: plamen bruha pred mano iz cevi - zdi se mi kot izpod mene, in izza hrbta; izpod tal vidiš, da se odpira zmajski gobec z ognjenim jezikom in se oblizuje po vsem obodu vrtečih se obokanih sten... od tam pa mu drsi proti žrelu črna žgana žlindra, žarenje, ki ga kroti in drži v pravih mejah naš belokranjski rojak.
"Računajo, da se porabi 400 kg premoga za eno tono pridelanega cementa. Mi kurimo s plinom. In takale ognjena peč pripravi na dan tudi 500 ton klinkerja."
Preneha z uradnimi podatki, ker si lahko misli, da jih poznam. Zanima me bolj to, kar pove o sebi:
"Skrbim za dva valja; za tretjega in četrtega pa Nemec, Fritz Schmidt, svoj čas velik hitlerjanec. Ne smemo iti stran od peči. Imam pa pomočnika, ki nama streže in pospravlja, tisti vaš novi Dolenjec Lojze Pugelj. Dober delavec in vesten. Prav nič tak kot, kadar je pijan. Včasih nam govori o dogodkih v domovini, da skoraj ne verjamemo. Nemec odločno oporeka, Lah se pa samo muza."
"Kateri Lah?"
"No, tisti Napolitanec. Dokončava sestavljanje novega plavža." Prav tedaj je zlezel iz tega plavža Lojze Pugelj.
"Kaže, da ga bomo kmalu zavrteli," je rekel. "Čez en mesec," sem rekel, ker sem tako zvedel od uradnikov. "S slovesno ceremonijo. Za praznik godu Črnega Kamnitnika." "Tudi monter tako pravi. Tisti Napolitanec," je rekel Bajuk in se obrnil k Puglju: "Včeraj si se pogovarjal z njim, ti je kaj omenil?!"
"Nič se nisem pogovarjal z njim. Le študiram ga. Gruntam njegove besede. Pa sem ga pogruntal. Hudič je, pravim. Baraba je. Ne vem, zakaj gledam v njem vse Lahe, ki so bili v tistih letih pri nas. Tale portir, in pokaže name, bo razumel, ker je živel tam, vi drugi ne.
Lah misli, da vem toliko o njem, kolikor mi je povedal on sam. Pa vem več. Rekel mi je, da je bil v Novem mestu pri topničarjih. Topove smo imeli za parade, pravi. ‘Streljali smo v zrak, v prazno.’ Ni mi rekel, kdaj a jaz pa vem, kdaj: kadar so preganjali partizane v Rogu. Bil je v diviziji generala Ceruttija, mi je zaupal. Tale gospod portir bo vedel, kdo je bil laški general: držal je s partizani. Pa je bil fašist. Naš Napolitanec tudi: pel je Giovinezza. Pa seveda napolitanske barkarole slovenskim dekletom: zapirale so oči, se
naslanjale na svoje laške brodnike in se zibale kot na barki. Hudiča!" Zaklel je, pa se pri tem takoj nasmejal: "Ampak tu sem ga ujel. Izdal se je. Vprašal sem ga, kdo ga je naučil slovenske pesmi. Nasmehnil se je s svojimi belimi očmi. ‘E, belle fanciulle! Betti e...’ ni izrekel do konca, le zažvižgal je Gor čez izaro. ‘Ne poj!’ sem mu rekel. ‘Ne pojem, žvižgam!’ je odgovoril in še zažvižgal ‘Mi se imamo radi...’ Preklet! sem gledal za njim, ko je odhajal. Pa sem zavpil za njim: ‘Napolitanke!’ in pljunil. Nagloma se je obrnil: ‘Comme?’ ‘Nada!’ sem rekel. ‘Comme?’ ‘Nada!’ sem ponovil. Ustavil se je,
potem pa zasmejal; ni vedel, ali naj Nada razlaga kot slovensko dekliško ime ali argentinsko Nada, to je: Nič!? Le žvižgal ni več..."
Pugelj je odložil kapo in rokavice ter šel k umivalnikom v drugi sobi, da bi se umil in preoblekel pred odhodom.
"Pa kako, da se je s tem izdal, kot ste rekli prej?" sem ga vprašal. "Vidite," je stopil nazaj. "To pa je tisto, česar mi ni povedal in kar vem jaz bolje kot on. In še več. Betti in Nada! Nič več. Pa sem ga imel. Ni mu treba reči: v Kandiji. Sem Novomeščan. Tja čez Krko v Kandijo so hodili študentje, pa pozneje laški soldatje. Tam je bila gostilna ‘Pri dobri nadi’. Gostilničarka je bila Nada, pa hčerka tudi.
Oče je že umrl. Ko so bežali Štajerci pred Nemci, se je preselila k njim daljna očetova sorodnica, vdova s sinom in hčerko. Vdova je pomagala v kuhinji in na vrtu, fant pa je študiral v Ljubljani. Ta je šel kmalu v partizane. Hčerka Beti pa je pomagala Nadi pri postrežbi. Nista bili ‘kelnarci’, bili sta ‘domači hčerki’. Naš Jože, ki je bil na Turjaku, pa so ga pozneje pobili v Jelendolu, je gledal za to Nado, in bi se verjetno tam ženil, da ni prišla vojska, Štajerci in Lahi... Mislim, da je tudi še umiral z mislijo na njo. Tam v tej gostilni so plesali in peli Lahi, Beti in Nada... ‘Napolitanke! Sladke Napolitanke!’ so vpili dečaki na ulici za njima. Kdor je poznal predvojne slaščice ‘napolitanke’, je lahko vedel, kaj to pomeni. Vsi so vedeli, na koga to cika. Pa bi vojaki ne vedeli!? Zakaj pa so nekoč ti spremljevalci hoteli streljati na paglavce? Maledetti!" Prenehal je. Pa samo za hip. Obrnjen k Bajuku je nadaljeval: "Na ‘osvobojenem‘ terenu so po septembrskem laškem padcu partizani takoj osem dekletom, ki so imele kakšne zveze z Lahi, porezali lase. Tako so jih dali v posmeh ljudem. Tudi Nado in Beti, čeprav sta zatrjevali, da sta delali za OF in da sta imeli nalog izvabljati od laških vojakov vojne tajnosti. Po naročilih Betinega brata, ki je bil višji funkcionar v hosti. Tudi sta zatrjevali, da so prav ti vojaki bili v spremstvu tistih, ki so vozili partizanom v Malo Loko municijo in živež. Sploh: da niso bili nikdar fašisti, temveč komunisti. Tudi sami da sta bojkotirali delo Vaških straž. Nič ni pomagalo - ostrigli so ju. Veljali sta za laški kurbi. Pa ta sramota ni najhujše. Najhujše je to, da je Nada resnično imela rada tega Napolitanca, ki ji je pel z mandolino in obljubljal vse sladkosti na zemlji, pomaranče in fige. Pa je dobila oboje: pankrta in eno figo..."
"Pa on ve, da vi toliko veste o njem?"
"Ne ve. Pa je res, verjemite mi. Bil sem domobranec, pa vem, da ga je tedaj Nada iskala, da bi mu vsaj to povedala, da bo mati. Tudi tega morda ne ve. Zvedela pa je samo to, da je odšel s partizani."
"Ko gledam ta-le ogenj v plavžu," se obrne k meni, "se mi zdi, da spet vidim Turjak v žarenju! Zidana trdnjava, ki odznotraj gori! Vi veste, kaj je Turjak! Lahi so ga odprli, prekleti. Nado mu odpustim, brezvestnežu, ampak Turjaka Lahom ne!"
Stopil je k umivalniku malo vstran, da se umije in preobleče. Med tem časom mi je Bajuk razlagal: "Glejte, klinker pade v to cementno korito pod pečjo,
da se ohladi, nato pa na trak, ki ga prepelje v poslopje tu zraven. Tam se vsuje spet v mlin, kjer je skupaj z mavcem zmeljen šele v pravi cement. Tega pošljemo v najvišje nadstropje po dvigalih. Tam ga mehanično vsipljejo v vreče z določeno težo, nato pa vreče drugo za drugo spuščajo v drči, razpeti nad cesto in celo čez železniški tir; v poslopje onstran; tam jih love na dvokolesne vozičke in jih tovorijo na vagone ali kamijone, ali pa v skladišča. Tu se najbolj praši in je treba močnih ljudi, ki na teh ročnih vozičkih prevažajo tudi po osem vreč obenem do vozila. Najbolj nezdravo mesto: prah delavcem pljuča naravnost zacementira. Pa so vendar ti ljudje najbolj zdravi, dokler so tu. Če spremene podnebje, jim pljuča odpovedo kaj kmalu. In tu je zaposlenih največ Slovencev: oba Golobiča, Pezdirc, Štular... Ko je šel Pacek domov, ga je kmalu zlomila težka sapa..."
Pugelj se je vrnil k nama, teroč si še roke z brisačo. "Glejte ga, tamle gre, proti kamnolomu."
Res je bil Lah, ki je šel mimo skladišč. Zdi se, da nas je celo pozdravil. Če ne nas, pa Frica Schmidta, ki je opravljal posel ob tretjem plavžu. Seveda, prijatelja sta, Lah in Nemec: skupaj sta nas uničevala.
"Če bo pa še slovensko pel mojo pesem, ga zadavim..." je rekel Pugelj in šel.
"Dober fant, ta Pugelj, ampak spomni naj se Turjaka, pa zbesni. Obseden je, verjemite. Veliko je njegovo sovraštvo," je opomnil Bajuk.
"Velika je njegova bolečina," sem omilil jaz in stopil iz prostora plavžev k svojemu stanovanju v uradniško vilo. Spotoma sem v električni centrali pozdravil še Slovenca Vukšiniča iz Semiča. Na drugi strani pa v mehanični strugalnici tehnika Oražma. Ta je bil med vojno italijanski vojak v Afriki in se je pri Tobruku vdal Angležem, Montgomeriju.
"Vstopil sem v kraljevo jugoslovansko vojsko v Egiptu, da se borim za naše Primorje in Trst. Pa so nam Trst vzeli Lahi nazaj in sem zdaj tu, kakor nisem nikdar mislil..."
No, še to: spet snov za Puglja!
Opravil sem obisk v tovarni mimogrede, kakor nisem imel namena, in pozdravil rojake. Stopil sem še na večerjo k gospodinji Angeli Mežnaršičevi, ki vodi uradniško menzo. Postregla mi je lepa hčerka Verica.
"He, tudi kuharica je Slovenka in prelepa njena hčerka kelnarca! Ni tam pri plavžih srce tovarne, tukaj gori ogenj vsaj za polovico samskih uradnikov!"
Po vsej tovarni so se vžgale žarnice. Stopil sem v čuvajnico. Ko sem skozi majhno okno pogledal proti Adamiču, je prav tisti hip stopil v gostilno Pugelj...
Zapiskal sem na sireno. Delavci so začeli prihajati na nočni red dela. Menjajo se ljudje, Delo pa ostane. Spet sem povezan kot s transmisijami s Produkcijo... De- lo... pro-duk-ci-ja... de-lo... drsajo jermeni, v mlinih se tro skale z zvenečimi verigami... voda lije v kadi... blato
se prevaža na tresoča se sita... in pada v žrelo plavžu od zgoraj, da se ob vrtenju ogromnega valjastega kolesa pomika po
razbeljenih obodnih opekah v dol, v objemih ognjenih zubljev, ki jih bruha plinska cev... Zmajevi jeziki v ognjeni peči jeklene trdnjave! Štirje dimniki mečejo dim, ki vihra v vetru kot zastava na palači uradujočega kralja Dela...
Delavci v koloniji pa mirno spe v ljubezenskih objemih. Kruh se dela in družina bo dobila svoj hlebec. Četudi ga prinaša delo v umazanem gobcu kot pes sv. Roku, je sladak. V evkaliptovem parku se rahlo tresejo listi, kot da jih ziblje mesečina in ne tresenje tovarne.
Pripravim si mate-čaj in bom vso noč bdel kot pes na verigi.
4.
Priprave na novem plavžu so končane. Prvo preskušnjo je dobro prestal; ogromni cilindrski valj se vrti, stene so odznotraj dobro obokane z visoko refraktarno opeko, plinske cevi so v dobrem stanju: potrebno je samo še sprožiti gumb v električnem ‘tableru’ in – plin bo udaril z gromom in bliskom eksplozije v valj, ki bo ves zagorel v oči slepeči razbeljeni svetlobi požara...
Toda tak važen dogodek je potrebno izvršiti na slavnosten način.
Slednje leto - v začetku poletja, v novembru ali decembru (smo na južni poluti!), priredi tovarna svoj poseben tovarniški praznični dan ‘God Črnega Kamnitnika’. Tedaj lastnik, ta moderni graščak, povabi vse svoje sodelavce v tovarni - od najvišjega do najnižjega, od valptov do tlačanov - na god k svoji mizi. Ne, da delavec pobira kot Lazar ostanke z njegove mize, temveč da sede z njim k skupnemu kosilu. Kdor bi rad primerjal starodavne fevdalne graščake z modernimi tovarniškimi kapitalisti, bi dobil mnogo skupnih lastnosti. Toda prav tako pa je res, da smo v starih bukvah brali o dobrotljivih grofih in groficah, ki so se ginljivo približevali ljudstvu in iskali v njem prijateljev. Danes ta dobrohotnost ne izvira iz humanitarnega občutja, ampak iz dolžnosti izpolnjevanja socialnega zakona, ki prisili tovarnarja k ‘dobrodelnosti’. Res pa je, da nekateri dajo več, kot pa jim zakon predpisuje. In tak graščak je bil tudi lastnik Črnega Kamnitnika, Alfredo Fortabat, ki je postregel mimo obveznosti zakona svoji delavski družini z mastnim kosilom na god svojega podjetja.
Ta tovarniški god so določili na dan slavnostnega odprtja petega plavža, trenutek, ko bo izbruhnil vulkan, da se bo
- divjak! - vjel v kletko, v plašč s tisočimi vijaki pritrjenega jeklenega ogromnega ležečega valja.
Vroč dan se je napovedoval ob zori.
Še pred dnem so začeli prihajati na prostor pri delavskem stadionu, športnem prostoru, posebni kamijoni, frigorifično pripravljeni za prevažanje mesa.
Pripeljavali so ga s hladilnikov našega graščaka, lastnika čez trideset estancij. Te so pripravile za ta dan čez sto glav živine - ovac in drobnice, krav, volov in prešičev - za pogostitev štiri tisoč oseb, družinskih članov svojega delavstva, prebivalcev tega delavskega ‘mesta’... Že prejšnji večer so delavci pripravili dolgo vrsto goriva, dračja in nizkega grmičevja, pa štorov – quebracha - in tudi premoga, da še pred zoro prižgo velik sto metrov dolg kres. Ta že gori in spreminja les v tlečo žerjavico. S kamijonov snemajo meso očiščenih živali, razpenjajo jih na železne križe, zasajene v tla, raztegnjene kot v mesnici in pritrjene s kavlji na vseh štirih nogah. Te ražnje, par sto, zatikajo okrog velikega nasipa žerjavice v obliki podkve, zrak se trese od žgoče vročine izgorevajočega oglja, ki povzroča topljenje masti in cvrčanje mesa. Uprava računa do 2 kg na osebo!
Na športnem prostoru pa pripravljajo kruh in vino v steklenicah ter sadje, sadne sokove in Coca- colo. Računajo na vsakega odraslega eno litrsko steklenico vina, na ženske in otroke pa steklenico sadnega soka ter dve banani, dve pomaranči ali dve jabolki... Kakor si kdo poželi...
Za asado pribora ne potrebujejo. Vilic ni treba, nož pa ima vsak gavč in delavec vedno s seboj: z njim si odreže meso tik pred nosom - mojstri so v tem! - sicer pa znajo rabiti tudi zobe: meso trgaš kot pes...
Tudi mize so pripravili že prejšnji dan.
Tako se mi zdi, da bo to kosilo v slogu staropoljskih in kozaških pojedin v času Tarasa Bulbe .. .
V evkaliptovih vrhovih okrog uradniške vile so se že zdavnaj zbudili ptiči. Grlice se spreletavajo z drevesa v travo in na peščene steze, ki vodijo med pisanimi gredicami in nizkimi bori k vhodu v pisarniško poslopje, kjer se je cesta razširila v majhen trg. Tam so postavili oltar, ki so ga zakrili s platnenim baldahinom, kajti sonce je pripekalo že zjutraj s podekvatorsko vročino. V polkrogu oltarja sta že stala lastnik in gospa s predstavniki državnih in vojaških oblasti, pa z občinskimi veljaki in predstavniki sosednih cementnih tovarn; tovarniški uradniki in sindikalisti, povabljenci in delavci in njihovi člani. Tudi vojaška godba na pihala iz Olavarrie. Godba je med sveto mašo igrala cerkvene pesmi in sveto opravilo je imel mestni župnik Plaza, v katerem pa nisem tedaj še videl prihodnjega laplaškega nadškofa...
Po končanem svetem opravilu je lastnik povabil vse goste k poslopju visokih frekvenčnih peči, plavžev. Štiri peči niso prenehale z delom; zato govorov niso slišali tisti, ki so bili ob govornikih, ampak tisti daleč, ki so slišali zvočnike...
Zrak je žarel od sonca zunaj, pa od ognja znotraj, ko je župnik blagoslavljal novi plavž.
Ob ogromnih valjih so stali kot vojaki ob topovih njih stražniki in nadziratelji: ob prvih dveh Marko Bajuk, ob tretjem in četrtem Fric Schmidt, ob petem pa Lojze Pugelj, dozdaj pomočnik obema, zdaj začasni nadziratelj novega petega plavža. Zraven njega pa je stal zastopnik graditelja firme Pullitzer, konštruktor Giovanni Battista. Vsi so stali v napetem čakanju, kdaj bo vztrepetal novi plavž.
Lastnik tovarne - visok sedemdesetletnik z obrazom kot brezlična maska idiota ali genija? - je spregovoril o svojih načrtih za blagor naroda in v dobro države in delavstva. Kako bo zdaj prižgal ta peti plavž, a ima v načrtu že šestega in sedmega tukaj, pa drugod spet novega. "Hočem industrializirati pampo v lepi medsebojni zvezi gospodarstvenikov in delavcev, pa delavcev med seboj - (pogledal sem Battista in Puglja, ki sta stala skupaj), - povezani v ljubezni delavnih ljudi, ki bodo ustvarili gospodarsko suverenost velike sile bodočnosti Argentine". Izdal je novo zamisel, da bo drugo leto začel z novim gigantskim plavžem, 160 metrov dolgim, ki bo največji na svetu. Zdaj pa bo pognal v obrat ta peti plavž "z željo, naj bo njega delo za vse plodonosno in za vsakega posameznika srečno." Stopil je k marmornati plošči električnih gumbov in pritisnil na enega - tedaj se je ogromni valj premaknil in začel vrteti. In pritisnil je na drug gumb: skozi plinsko cev v spodnjem delu valja je brizgnil ogenj, kot da bi ustrelil iz topa... in takoj nato je zažarela vsa notranjost ogromnega valja v velikem požarnem siju.
Velika peč je začela žgati glinasto blato v ognjeni klinker. Novi plavž se je pridružil drugim štirim in vsi skupaj se vrte... vrte...
vrte... šipe v oknih se tresejo... vročina raste... ustnice vse suhe... prah lega na jezik...
Občinstvo je zaploskalo in se razšlo takoj na stadion, kjer je bilo vse pripravljeno, in posedlo krog miz. Pred vsako mizo so zapičili ražnje s celo razpeto ovco ali velikimi kosi goveda. Zdaj sleherni lahko reže in je, kolikor hoče, in pije, kolikor želi. Danes je god Črnega Kamnitnika in gospodar plačuje ‘delo’.
Pri pečeh pa so ostali varuhi peči, Marko Bajuk, Fritz Schmidt in Lojze Pugelj. Do zvečer, ko jih bo nadomestil nov turnus.
Ostal pa je pri njih tudi monter Giannino Battista. Ne kot varuh, temveč kot zastopnik tvrdke, ki je peč zgradila. Iz zavesti odgovornosti se je pač odločil, da bo nekaj ur ostal tudi on tam, da vidi, kako je uspel. Pa tudi, da poseže takoj vmes, če bi kaj ne teklo prav.
Danes so bili lepo razpoloženi in prijateljski med seboj: Kaj bi ne? Saj je zagorel peti plavž! To je slovesen dan, zanje kot varuhe, predvsem pa za Battista, ki ga je sestavil. Fritz mu je čestital in ga prijateljsko potrepljal po hrbtu, prav v hipu, ko so tudi njim k pečem prinesli razkošeno pečenje in pijače več kot jim pritiče. Slovenca sta takoj prijela vsak svojo steklenico in stopila k Italijanu, da mu čestitata. Tudi on je prijel svojo steklenko in, ko je Pugelj odprl usta, da zapoje Kolkor kapljic... je Battista že začel Mi se imamo radi... Pugelj je požrl slino, roka s steklenico mu je podrhtela, - Bajuk je nepočakano že pil iz steklenice-, se premagal in - prvič sta skupaj z Italijanom zapela v lepem dvospevu slovensko pesem prijateljstva ‘prav zares’. Nato so – Lahu - vsi stisnili roke k čestitkam, pili vsak iz svoje steklenice in - zdi se mi, da so bili srečni.
Nato so segli po pečenju, rezali sočne kose z ražnja in se zalivali z vinom.
V plavžih pa je gorel ogenj, plin je bruhal dolge ognjene jezike v valj in čas je bil, da varuhi pogledajo rast vročine in jo uravnajo. Bajuk in Schmidt sta stopila k svoji peči, Pugelj pa je segel še po drugi steklenici - "Da se pripravi za vročino ob ognjeni peči!" - in tudi stopil k petemu plavžu. Le Battista je ostal ob ražnjih, si rezal pečenje z njih in zdi se mi, da je mlaskal z jezikom. "Dio mio, che bene...ottimo..."
Pugelj je odgrnil okence v peč. Skozi rdeče steklo se je zastrmel v žarenje. Nato je pogledal vanj še z golim očesom skozi belo steklo, se odmaknil in samo vzdihnil: "Moj Bog!"
Spet se je zagledal v ogenj. Saj je že večkrat nadziral žar pri drugih pečeh, pa kaj takega še ni doživel. Zdaj pa se je jasno zavedel: "Turjak je tako gorel. Tako je udaril top iz bližine v grajski zid kot prejle pri prvem prižigu plina: bruhnilo je iz cevi med opeke... Luknja se je naredila v zidu, opeka je padla s strehe in začelo je goreti tramovje. Potem pa je znova bljuvalo iz topa, edinega topa, ki so ga imeli Italijani. Zid se je sesipal... ogenj je zajel sobe... oblizoval stene... na obzorju so goreli že oblaki... rdeče in rumeno kot krvavi sij... On je to gledal iz Zapotoka - kot zdajle brez rdečega stekla - in stiskal pesti. Prekleti Lah! Ko bi tega topa ne bilo, bi morda še živel Tone, bogoslovec, in tudi Jože. "Hudiči!"... Skoraj omahnil je nazaj. Prijel se je za čelo. "Moj Bog!" je bilo slišati vzdih.
Battista je videl, da nekaj ni prav. Vzel je Pugljevo steklenico vina in stopil k njemu.
"Vam je slabo?"
Samo pogledal ga je. Potegnil je požirek in odložil steklenico. "Prekleti Lah!"
"Maledetto Italiano, ne? Porque prekleti?" je silil vanj monter. "Zaradi Turjaka. Veste, kje je Turjak? Turiacco?"
"Od Novega mesta proti Ljubljani. Že tik Ljubljane. Stari srednjeveški grad. Dobro utrjen."
Puglju so se široko odprle oči. "Kako to veste?"
"Rekel sem že: bil sem v Sloveniji. V Novem mestu." "V Ceruttijevi diviziji?"
"V Ceruttijevi diviziji." "In po kapitulaciji Italije?" "So nas prevzeli partizani. Nas, topničarje." "Topničarje?"
"S topovi vred." "In kam ste šli?" "Nismo šli. Gnali so nas. Prisilili so nas." "Kam?
"Nad četnike. V Grčarice." "In potem?"
"In potem so nas s topom podili pod oni grad..." "Turjak?" "Turiacco, si!" "S topom?"
"Z enim topom."
"S tistim, ki je predrl vrata, razbil zid, zažgal streho, zrušil zid?..." "Pustimo spomine. Žalosti so... Na, pijte!"
"Ne bom!" je odrinil steklenico, a prijel Laha za roko. "In kdo je ustrelil prvi? Kdo?"
"Kdo?"
"Kdo, vprašam?"
Lah se mu je hotel izviti iz rok. Puglju so se napele oči. Zvili so se mu prsti v krču. "Kdo je ustrelil prvi? Povej! Ti?"
Lah se mu je izvil iz klešč, stekel in zavpil: "Jaz!" "Ti?" "Jaz."
Pugelj se je pognal za njim. Zobje so mu zašklepetali. Ujel ga je in zagrabil za vrat. "Zadavim te, prekleti! Zadavim, kot sem rekel." Battista ga je prijel za roki in mu odpiral stisnjene dlani. Strahoten obraz se je spačeno sklanjal nanj. Uspel je, da je zaklical "Aiuta! Ayuda!" Pugelj ga je hotel podreti na tla, da bi pokleknil nanj in mu stisnil vrat. Lah ga je sunil v trebuh, da se je Pugelj upognil, a izpustil ni. Le toliko, da je utegnil zahreščati skoz Pugljeve prste vnovič "Aiuta! Ayuda!" Tedaj ga je Pugelj podrl in se vrgel nanj s celim telesom, stisnil mu s koleni noge, s katerimi ga je suval od sebe. Lah se je upiral, trgal mu prste z vrata in se skušal preobrniti na drugo stran. Puglju so silile pene iz ust: "Za Turjak... za brata. Za vse, za Nado... Za prvi strel, maledetto...!" "Verfluchter!" je priskočil izza četrtega plavža Nemec Fric Schmidt in udaril Puglja po glavi z gredljo, s katero je pehal klinker, če se je zatikal v koritu pod pečjo... Pugelj je samo zastokal, razklenile so se mu pesti, glava mu je omahnila krvaveč na prsi Laha, ki jo je z grozo odbil, in roke so mu padle ob bok. Zgodilo se je v trenutku. Ko je pritekel varuh prve peči Marko Bajuk, je videl samo še, kako Schmidt postavlja Battisto na noge, in kako teče Puglju kri po glavi. Segel je po steklenici, ki jo je prinesel še Lah, in mu začel izmivati rano kar z vinom.
Tudi mi, na športnem prostoru smo se zalivali z vinom in gostili s pečenko. Rezali smo jo kar s cele razpete ovce in z govejega plečeta s kožo vred, ki je najslajša, jo obrizgavali s ‘čimičuri’ in prigrizovali s kruhom. Ženske so pile sadne sokove, otroci Coca- colo ter jedli banane in pomaranče. Kot navadno smo se Slovenci zbrali okrog ene dolge mize. Seveda bi že zdavnaj zapeli, da nismo morali poslušati slavnostnega govora iz dvorane športnega kluba, kjer je tovarnar gostil svoje uradne goste in višje uradnike in njih gospe in kjer so si izmenjavali napitnice in čestitke. Po zvočniku so jih razglašali po širnem športnem in pampskem prostoru velikega kreolskega ‘asada’, kot ga ni bilo tudi pozneje nikoli več niti tu v črnem Kamnitniku.
Že se mrači in vžigajo se prve žarnice po tovarniških poslopjih. Na igrišču pred glavno dvorano športnega kluba začenjajo z velikim ljudskim plesom. Volili bodo najlepše dekle v črnem Kamnitniku. Kmalu je osebni referent Gedro oznanil po zvočniku, da je za "Miss črni Kamnitnik" izvoljena gospodična Verica Meznarsich in dodal: "Gospa predsednikova ji je pripela slavnostni trak in jo bogato obdarovala. Gospod predsednik bo zdaj zaplesal z njo njen prvi častni ples."
Skozi misel me je spreletelo: graščak in njegova pravica... Veselo pa sem zaoril z drugimi Slovenci: "Živijo! Verica, Slovenka, najlepše dekle Kamnitnika!"
Zdaj se je odprla zatvornica našim grlom in začeli smo peti. Vse se je zgrnilo krog nas. Ni bilo Puglja, da bi zapeli svojo in našo ‘Gor čez izaro’, zato smo zapeli najnavadnejšo ‘Mi se imamo radi... radi... radi...’ objeli smo se čez hrbte in peli... In kdor znancev - kdor si že bodi: Španec, Lah ali Črnogorec - je šel mimo nas, smo ga prijeli, potisnili na klop in mu peli na uho ‘Mi se imamo radi... radi...’ in mu dajali pit na zdravje naše in vaše Miss. "Vse je naše... naše tudi najlepše dekle... Zdaj pridi, Pugelj, pa bo tudi naša pesem najlepša...!"
Kje je? Pravkar je že bila zamena turnusa. Ko bi prišel vsaj Nino Battista, bi jo pa on pel po naše. Kadar jo poje, je naš...
Zdaj prihaja. Ni zavil k nam. Nekako ognil se je nas. Zato gredo naši k njemu. "Pridite, bomo po naše zapeli, tisto vašo..." "Mojo?" čudno je pogledal, nekam zmedeno, odgovoril pa je le: "Ne bom je več pel po slovensko, no más esloveno..." in zavil drugam. Zakaj Puglja še ni, saj so ga zamenjali istočasno kot druge? Par kvadrov vstran je že par ur gorel peti plavž zraven prejšnjih štirih. Čutili smo, da se tovarna bolj trese kot včeraj. Tudi dim je večji.
Kako da ni Puglja s svojo pesmijo?
torek, 22. februar 2011
"Sramota umira počasi" Janez Čuček
V reviji Reporter je zdaj izšel članek o Čučkovi knjigi "Sramota umira počasi"(1979),
V njej je tudi pogovor z dr. Tinetom Debeljakom. Odgovor TD je izšel kmalu po izidu knjige v Svobodni Sloveniji (18. oktobra 1979).
SRAMOTA UMIRA POČASI
Tak naslov je dal časnikar Janez Čuček svoji knjigi o argentinskih emigrantih, ki se zdaj tiska pri mariborskih Obzorjih in je bila 27. septembra celostransko napovedana v Knjižnih listih Dela. Sramota umira in ta „sramota" smo seveda mi, slovenski emigranti tu po drugi vojski. Pred nekaj leti se je bil namreč prihlinil med nas, poslan s posebno reportersko nalogo iz domovine, da izvoha med nami in od nas kakšno „zanimivost", kakršno bi hoteli tisti, ki so ga poslali in plačali. Sam pravi, „da se je moral pred slednjim pretvarjati, kot da je nedolžen popotnik, ki je iz nekega hobija in s krvavo prihranjenim denarjem odšel na ljubiteljsko pot po svetu", v resnici pa je prišel vohunit za lahko zasluženo nagrado. Kako je opravil to naročeno delo, je opisal v tedaj objavljeni reportaži v ljubljanskih in mariborskih listih istočasno, seveda po svoje prikrojeno, pa v večinskih primerih neresnično in malo zanesljivo, čeprav je nosil, kot sem pozneje bral „sprejemnik pod srajco" Njegovemu poročilu smo seveda emigranti od vseh strani oporekali verodostojnost, toda v domovini, ki ga je poslala sem, je njegovo pisanje „pritegovalo že zaradi snovi, o kateri so imeli zelo delne informacije", kot pravi založnik Herman Vogel.
Čudno, ko pa imajo dobre informatorje med nami in slehernega obiskovalca domovine natančno sprašujejo vsem, kar hočejo vedeti! Založba dela reklamo z označbo, da je to „dragocen dokument in avtentično pričevanje slovenske politične emigraciji po svetu, zlasti v Južni Ameriki". Ta „se jim zdi anahronistična, donkihotska, smešna, ki pa vendarle obstaja"
Obstaja - to jih boli, in kot pravi naslov, „umira počasi". Ta dva izraza sta za nas častna, kajti - katera emigracija po štiridesetih letih ne začenja odmirati? V Severni Ameriki na primer zelo hitro, naša pa „počasi" se pravi „prepočasi zanje", obstaja in dela žilavo, da bi preživela vsaj še nekaj rodov. Zato bo založba tiskala to knjigo, ki bo v novi izdaji seveda „dodatno dokumentirana". Priznanje, da preje ni bila, kar je kritika ugotovila.
Čuček sam pa v uvodu, ki ga v Delu o priobčuje in ga prej ni bilo, podaja takole definicijo nas, — emigrantov:
„Ljudje, o katerih govori ta zgodba, so Slovenci, ki so se, ko je prišla dramatična ura odločitve, postavili na napačno a stran zgodovine. Politični emigranti".
Ne, na napačno stran zgodovine se je postavil Churchil, kar je pozneje priznal in to prav z ozirom na Tita, kar a je bila „njegova največja napaka", kot je priznal leto po tem, ko ga je posadil v sedlo in vam — za karijerični poskok o in narodu za poklek pred „fašističnim a totalitarnim diktatorjem". Kaj drugega je bil tedanji komunizem-stalinizem, za katerega ste se borili, kot le drugače imenovani fašizem? To danes vedo že vsi, tudi v Sloveniji. Mi pa smo vedeli že tedaj, kar nikakor ne more biti za nas sramotno. Raje nasprotno: Churchill je igral hazard, mi pa smo načelno vedeli, zakaj se borimo in načelno smo vedeli, zakaj smo šli med emigrante!
Po Čučku, kot piše v uvodu, so emigranti naredili „eno samo veliko napako: zapisali so se tujcu in delali z njimi in zanje". To je edina napaka. In kaj so naredili partizani? Najprej so sodelovali s tujci (z nacisti do junija 1941), potem se zapisali z dušo in telesom Sovjetski Zvezi in se borili ob njej - zanjo, ne v obrambo okupirane Slovenije, temveč za vojno pomoč napadeni — Domovini socializma, Sovjetski zvezi.
Nič ne spremeni, tega, da so delali tudi po navodilih AA predvsem Churchilla. Danes Đilas priznava, da so sklepali pogodbe o zvezi z okupatorji proti Churchillovem vdoru prek naše zemlje. Vojaški strokovnjaki danes že pišejo, da je nemške divizije zadrževal na Balkanu strah pred vdorom AA, in ne pred partizanstvom! To drži! Še par mesecev pred zlomom je Churchill verjel, da je Tito „njegov" človek (izjava dr. O. Habsburgu), prav do trenutka, ko je Tito iz angleškega gostoljubnega zavetja na Visu, kjer so ga oni reševali po totalnem porazu na Drvarju, poletel naravnost v objem Sovjetom. Izdaja Tita in zgrešena svetovna politika AA, je nas vrgla v emigrantstvo. Kdo od emigrantov je kot vojak protirevolucije streljal na enega samega zavezniškega vojaka? Kdo se je boril za zmago Nemcev ali Lahov? Kdo je reševal AA padalce? Partizani pa so se borili za tujce, za Sovjete in svetovno komunistično revolucijo. Ko je Tita 1. 1948 odbrcnil Stalin, je še prosjačil za njegovo milost. Šele potem se je obrnil proti stalinizmu; sedanji emigranti so se že l. 1941 proti partizanom, ki so klasični stalinizem predstavljali in uvajali med nas — z zločini, ki so v načelnem. programu marksizma —leninizma. Ti umori so šli v stotine, preden je narod segel po samoobrambi na način, kakor edino nam je bilo mogoče. In to je tisto sramotno izdajstvo, edina napaka, kot jo označuje Čuček v uvodu.
Sedanji emigranti so bili hudodelci v domovini, toda Čuček pripušča redke izjeme, ko pravi: „pa vendarle vsi niso hudodelci". Temu se čudi, zakaj ne gredo domov, ko bi lahko brez skrbi odšli vsak hip in se vprašuje: „Le zakaj so tukaj in ne med nami".
Zakaj? Zato, ker smo politična emigracija. To je jasno. Ker vemo, da smo šli ven iz načelnega odpora proti komunizmu, ki zdaj vlada v domovini in zanika vse štiri glavne človekove svoboščine, pod katerimi bi hoteli živeti v domovini: svoboda vere, vesti, tiska in zborovanja. Ali te obstajajo v domovini?
Obstaja le enopartijski sistem, ki je sistem diktature in ne demokracije. Mi pa hočemo svobodo človeka s človeškimi pravicami in politično samostojnost. Jasen odgovor na retorično vprašanje: ,,Zakaj obstajate sploh v tujini?" Tudi zato: ker so emigranti rod tistih, ki ste jih vi pobili po vojski v Kočevskem Rogu. Teherjih in vsepovsod v Sloveniji. „Naša smrt ni več skrivnost", je pel rapsod črne maše. Tudi ne v domovini. Tudi ne med partizani. Tudi ne med vrhovi- OF. Kakor Čuček „ni našel nikogar iz vrst slovenske politične emigracije, da bi priznal svoje izdajstvo," tako emigracija ni našla še nikogar iz vrst vodilnih partizanov, da bi priznal ta genocid, kaj šele da bi ga obžaloval. Celo Đilas, ki priznava zločinstva partizanov med vojno pravi, da tudi umori po vojni niso bili storjeni brez odobritve vrhuške; pravi celo, da bi v podobnih okoliščinah delal enako. Tudi Kocbek, ki slovenski genocid — četudi pozno —oznanja v svet, še ni priznal svoje soodgovornosti. Po Đilasovih in Velebitovih pogajanjih z nacističnimi generali za boj proti angleškemu vdoru, pa pomeni tudi izdajstvo Churchilla. Ta partizanska kolaboracija in izdaja, ki vstaja iz arhivov, pa ne raste počasi, temveč se dviga edno pošastneje in grozi prerasti partizanski mit narodno osvobodilne borbenosti. Nad vse pa lega teža povojnega slovenskega genocida, ki se dviga v zgodovini kot največja slovenska sramota.
In ta resnična sramota ne umira, temveč raste, raste... v tisto nepredirno steno, ki jo Čuček čuti med režimom v domovini in zdomstvom, ki bo morda nekoč umiral, toda ne s sramoto, temveč z živo zavestjo, da z žrtvijo svojega poslanstva — biti svoboden krik v nesvobodo zajetega naroda — sodeluje pri duhovni osvoboditvi naroda.
Čudno, ko pa imajo dobre informatorje med nami in slehernega obiskovalca domovine natančno sprašujejo vsem, kar hočejo vedeti! Založba dela reklamo z označbo, da je to „dragocen dokument in avtentično pričevanje slovenske politične emigraciji po svetu, zlasti v Južni Ameriki". Ta „se jim zdi anahronistična, donkihotska, smešna, ki pa vendarle obstaja"
Obstaja - to jih boli, in kot pravi naslov, „umira počasi". Ta dva izraza sta za nas častna, kajti - katera emigracija po štiridesetih letih ne začenja odmirati? V Severni Ameriki na primer zelo hitro, naša pa „počasi" se pravi „prepočasi zanje", obstaja in dela žilavo, da bi preživela vsaj še nekaj rodov. Zato bo založba tiskala to knjigo, ki bo v novi izdaji seveda „dodatno dokumentirana". Priznanje, da preje ni bila, kar je kritika ugotovila.
Čuček sam pa v uvodu, ki ga v Delu o priobčuje in ga prej ni bilo, podaja takole definicijo nas, — emigrantov:
„Ljudje, o katerih govori ta zgodba, so Slovenci, ki so se, ko je prišla dramatična ura odločitve, postavili na napačno a stran zgodovine. Politični emigranti".
Ne, na napačno stran zgodovine se je postavil Churchil, kar je pozneje priznal in to prav z ozirom na Tita, kar a je bila „njegova največja napaka", kot je priznal leto po tem, ko ga je posadil v sedlo in vam — za karijerični poskok o in narodu za poklek pred „fašističnim a totalitarnim diktatorjem". Kaj drugega je bil tedanji komunizem-stalinizem, za katerega ste se borili, kot le drugače imenovani fašizem? To danes vedo že vsi, tudi v Sloveniji. Mi pa smo vedeli že tedaj, kar nikakor ne more biti za nas sramotno. Raje nasprotno: Churchill je igral hazard, mi pa smo načelno vedeli, zakaj se borimo in načelno smo vedeli, zakaj smo šli med emigrante!
Po Čučku, kot piše v uvodu, so emigranti naredili „eno samo veliko napako: zapisali so se tujcu in delali z njimi in zanje". To je edina napaka. In kaj so naredili partizani? Najprej so sodelovali s tujci (z nacisti do junija 1941), potem se zapisali z dušo in telesom Sovjetski Zvezi in se borili ob njej - zanjo, ne v obrambo okupirane Slovenije, temveč za vojno pomoč napadeni — Domovini socializma, Sovjetski zvezi.
Nič ne spremeni, tega, da so delali tudi po navodilih AA predvsem Churchilla. Danes Đilas priznava, da so sklepali pogodbe o zvezi z okupatorji proti Churchillovem vdoru prek naše zemlje. Vojaški strokovnjaki danes že pišejo, da je nemške divizije zadrževal na Balkanu strah pred vdorom AA, in ne pred partizanstvom! To drži! Še par mesecev pred zlomom je Churchill verjel, da je Tito „njegov" človek (izjava dr. O. Habsburgu), prav do trenutka, ko je Tito iz angleškega gostoljubnega zavetja na Visu, kjer so ga oni reševali po totalnem porazu na Drvarju, poletel naravnost v objem Sovjetom. Izdaja Tita in zgrešena svetovna politika AA, je nas vrgla v emigrantstvo. Kdo od emigrantov je kot vojak protirevolucije streljal na enega samega zavezniškega vojaka? Kdo se je boril za zmago Nemcev ali Lahov? Kdo je reševal AA padalce? Partizani pa so se borili za tujce, za Sovjete in svetovno komunistično revolucijo. Ko je Tita 1. 1948 odbrcnil Stalin, je še prosjačil za njegovo milost. Šele potem se je obrnil proti stalinizmu; sedanji emigranti so se že l. 1941 proti partizanom, ki so klasični stalinizem predstavljali in uvajali med nas — z zločini, ki so v načelnem. programu marksizma —leninizma. Ti umori so šli v stotine, preden je narod segel po samoobrambi na način, kakor edino nam je bilo mogoče. In to je tisto sramotno izdajstvo, edina napaka, kot jo označuje Čuček v uvodu.
Sedanji emigranti so bili hudodelci v domovini, toda Čuček pripušča redke izjeme, ko pravi: „pa vendarle vsi niso hudodelci". Temu se čudi, zakaj ne gredo domov, ko bi lahko brez skrbi odšli vsak hip in se vprašuje: „Le zakaj so tukaj in ne med nami".
Zakaj? Zato, ker smo politična emigracija. To je jasno. Ker vemo, da smo šli ven iz načelnega odpora proti komunizmu, ki zdaj vlada v domovini in zanika vse štiri glavne človekove svoboščine, pod katerimi bi hoteli živeti v domovini: svoboda vere, vesti, tiska in zborovanja. Ali te obstajajo v domovini?
Obstaja le enopartijski sistem, ki je sistem diktature in ne demokracije. Mi pa hočemo svobodo človeka s človeškimi pravicami in politično samostojnost. Jasen odgovor na retorično vprašanje: ,,Zakaj obstajate sploh v tujini?" Tudi zato: ker so emigranti rod tistih, ki ste jih vi pobili po vojski v Kočevskem Rogu. Teherjih in vsepovsod v Sloveniji. „Naša smrt ni več skrivnost", je pel rapsod črne maše. Tudi ne v domovini. Tudi ne med partizani. Tudi ne med vrhovi- OF. Kakor Čuček „ni našel nikogar iz vrst slovenske politične emigracije, da bi priznal svoje izdajstvo," tako emigracija ni našla še nikogar iz vrst vodilnih partizanov, da bi priznal ta genocid, kaj šele da bi ga obžaloval. Celo Đilas, ki priznava zločinstva partizanov med vojno pravi, da tudi umori po vojni niso bili storjeni brez odobritve vrhuške; pravi celo, da bi v podobnih okoliščinah delal enako. Tudi Kocbek, ki slovenski genocid — četudi pozno —oznanja v svet, še ni priznal svoje soodgovornosti. Po Đilasovih in Velebitovih pogajanjih z nacističnimi generali za boj proti angleškemu vdoru, pa pomeni tudi izdajstvo Churchilla. Ta partizanska kolaboracija in izdaja, ki vstaja iz arhivov, pa ne raste počasi, temveč se dviga edno pošastneje in grozi prerasti partizanski mit narodno osvobodilne borbenosti. Nad vse pa lega teža povojnega slovenskega genocida, ki se dviga v zgodovini kot največja slovenska sramota.
In ta resnična sramota ne umira, temveč raste, raste... v tisto nepredirno steno, ki jo Čuček čuti med režimom v domovini in zdomstvom, ki bo morda nekoč umiral, toda ne s sramoto, temveč z živo zavestjo, da z žrtvijo svojega poslanstva — biti svoboden krik v nesvobodo zajetega naroda — sodeluje pri duhovni osvoboditvi naroda.
td
ponedeljek, 12. april 2010
Dr. Tine Debeljak o Katynskem pomoru (leta 1971)
O Katynu je dr. Tine Debeljak dobil informacije s strani svojih poljskih prijateljev. Leta 1971 je objavil tri članke v Vestniku (Buenos Aires, 1971 in 1972) o tej tragediji Poljskega naroda in človeštva. V Sloveniji v tistih časih bi bilo nemogoče o tem kaj pisati. V študiji tudi primerja Katynske pokole s pokoli v Kočevskih gozdovih in mednarodno zadržanje do resnice zaradi političnih interesov.
Ob ponovni Katynski tragediji (2010) danes s to objavo --- KATYN-dr.TineDebeljak1971-72-.pdf (200Kb) --- izražam sožalje poljskemu narodu.
MV.
Ob ponovni Katynski tragediji (2010) danes s to objavo --- KATYN-dr.TineDebeljak1971-72-.pdf (200Kb) --- izražam sožalje poljskemu narodu.
MV.
sreda, 14. oktober 2009
S SPOMINOM MED MRTVIMI SLOVENSKIMI PISATELJI
Iz Zbornika Svobodne Slovenije (Buenos Aires - 1954)
S SPOMINOM MED MRTVIMI SLOVENSKIMI PISATELJI (197kb PDF)
...S tem člankom se hočemo spominjati pisateljev, ki so iz vseslovenske skupnosti odšli po tistem letu, ko je v naše mirno skupno življenje treščil vihar vojske iz tujine in vulkan kaosa iz naših lastnih tal, pa do zadnjih dni, ko visimo tu in tam med življenjem in smrtjo, ne vedoč, kdo izmed nas bo prvi, ki bo padel — v zgodovino.
Ta spomin na pisatelje, ki so umrli v tem razdobju od pomladi 1941 do poletja 1953...
SMRTI V ČASIH OKUPACIJE
-Žrtve nemških okupatorjev
-Žrtve italijanskih okupatorjev
ŽRTVE NA PROTIKOMUNISTIČNI STRANI
ŽRTVE OB PREVRATU
UMRLI KNJIŽEVNIKI PO VOJNI DOMA - 1) pesniki, 2) pisatelji, 3) dramatiki
PISATELJI UMRLI V EMIGRACIJI
SMRTI Z LITERARNO KULTURO POVEZANIH KULTURNIH DELAVCEV
Smrti med vojno in po vojni.
SMRT ZNANSTVENIKOV V EMIGRACIJI
S SPOMINOM MED MRTVIMI SLOVENSKIMI PISATELJI (197kb PDF)
...S tem člankom se hočemo spominjati pisateljev, ki so iz vseslovenske skupnosti odšli po tistem letu, ko je v naše mirno skupno življenje treščil vihar vojske iz tujine in vulkan kaosa iz naših lastnih tal, pa do zadnjih dni, ko visimo tu in tam med življenjem in smrtjo, ne vedoč, kdo izmed nas bo prvi, ki bo padel — v zgodovino.
Ta spomin na pisatelje, ki so umrli v tem razdobju od pomladi 1941 do poletja 1953...
SMRTI V ČASIH OKUPACIJE
-Žrtve nemških okupatorjev
-Žrtve italijanskih okupatorjev
ŽRTVE NA PROTIKOMUNISTIČNI STRANI
ŽRTVE OB PREVRATU
UMRLI KNJIŽEVNIKI PO VOJNI DOMA - 1) pesniki, 2) pisatelji, 3) dramatiki
PISATELJI UMRLI V EMIGRACIJI
SMRTI Z LITERARNO KULTURO POVEZANIH KULTURNIH DELAVCEV
Smrti med vojno in po vojni.
SMRT ZNANSTVENIKOV V EMIGRACIJI
Muzejsko društvo Škofja Loka o dr. Tinetu Debeljaku
9. 10. 2009
Poročamo: PRIJETEN VEČER O TINETU DEBELJAKU V ŠENTJOŠTU NAD HORJULOM več ...
29. 9. 2009
VABIMO VAS K NAKUPU KNJIGE DR. TINE DEBELJAK: ČRNI KAMNITNIK / LOMA NEGRA več ...
25. 9. 2009
Poročamo: ODMEVI NA BLAZNIKOV VEČER POSVEČEN DR. TINETU DEBELJAKU več ...
24. 9. 2009:
Poročamo: IZŠLA JE KNJIGA OLIMPIJSKI VENEC / GRADIVO ZA BIBLIOGRAFIJO TINETA DEBELJAKA več ...
24. 9. 2009
Poročamo: IZJEMEN BLAZNIKOV VEČER POSVEČEN DR. TINETU DEBELJAKU več ...
petek, 11. september 2009
23. Septembra v Škofji Loki Blaznikov večer
Ob 20. letnici smrti dr. Tineta Debeljaka.Pripravljam kratek dokumentarec in fotografsko razstavo: Slovenci v Argentini danes - v smernicah dr. Tineta Debeljaka.
sreda, 15. april 2009
ponedeljek, 13. april 2009
Kdaj je Kocbek zvedel za pokol domobrancev?
Kdaj je Kocbek zvedel za pokol domobrancev?
dr. Tine Debeljak, Svobodna Slovenija, Bs As, 15. marca 1979
dr. Tine Debeljak, Svobodna Slovenija, Bs As, 15. marca 1979
dr. Tine Debeljak o ustanovitvi SAZU
Ob 40. letnici Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Svobodna Slovenija, Buenos Aires, Jan 1979.
SLOVENSKA ŽENA V REVOLUCIJI - VERA REMEC DEBELJAKOVA.
Prvorazredna tema: napisano leta 1964, kako so žene trpele komunistično revolucijo v Sloveniji in njene posledice
Dr. Tinetu Debeljaku ob 75-letnici
V Svobodni Sloveniji, 27. aprila 1978, Miloš Stare dr. Tinetu Debeljaku ob 75 - letnici
Prvo leto komunistične revolucije v Sloveniji / Zbornik Svobodne Slovenije 1952
Zbornik Svobodne Slovenije, Buenos Aires, 1952.
Prvo leto komunistične revolucije v Sloveniji
Pod psevdonimom "Janez Martinc" je dr Tine Debeljak pisal o najhujših časih v slovenski zgodovini, ker je čutil za to odgovornost: "Vsak naj se zaveda, da je po svoji moči dolžan poskrbeti za nepokvarjeno podobo našega boja v domovini."
petek, 20. marec 2009
20. 3. 2009 DR. TINE DEBELJAK - ČASTNI ČLAN MUZEJSKEGA DRUŠTVA ŠKOFJA LOKA (POSTHUMNO)
Člani Muzejskega društva Škofja Loka so na zboru članov, ki je bil 19. 3. 2009, soglasno posthumno za častnega člana društva imenovali dr. Tineta Debeljaka, soustanovitelja društva.
četrtek, 19. marec 2009
Knjiga "Črni Kamnitnik - Loma Negra" (dr. Tine Debeljak) je izšla v založbi Družina, meseca novembra 2003.
Iz knjige "Črni Kamnitnik"
Črtica "Naša hiša" (PDF)
Črtica "Naša hiša" (PDF)
Pesem PRIDI (dr. Tine Debeljak )
Pesniška zbirka "Poljub" SKA 1950
je namenjena ženi, ki je ostala v domovini z otroki.
Dvigni se, žena moja, in pridi,
dvigni se, stopi na brod vala!...
je namenjena ženi, ki je ostala v domovini z otroki.
Dvigni se, žena moja, in pridi,dvigni se, stopi na brod vala!...
Svobodni Pogledi I - Začetki komunistične revolucije v Sloveniji - dr. Tine Debeljak - Ponatis iz tednika SVOBODNA SLOVENIJA 1967
"Danes se pozablja na ta siloviti udar, kar je morda dobro, sicer bi ne mogli
živeti; toda pozablja se preveč, da je med nami mnogo prelite krvi in tisti, ki
jo je prelil, tega še ni priznal, kaj šele, da bi se pokesal. Mladi rod v svetu
danes komaj ve, zakaj so očetje in matere zapustili domovino in si izbrali pot v
svet; rod doma pa živi v umetno ustvarjenem mitu, ki ne ustreza resnici, in ki
zgodovino teh zadnjih desetletij še vedno deli v “patriote” in “izdajalce” in
smo izdajalci mi. In ta zgodovina se ne bo spemenila, če ne bomo mi prinesli
svoj delež k resnici in razjasnitvi."
Naročite se na:
Objave (Atom)