torek, 22. februar 2011

"Sramota umira počasi" Janez Čuček


V reviji Reporter je zdaj izšel članek o Čučkovi knjigi "Sramota umira počasi"(1979),
V njej je tudi pogovor z dr. Tinetom Debeljakom. Odgovor TD je izšel kmalu po izidu knjige v Svobodni Sloveniji (18. oktobra 1979).

SRAMOTA UMIRA POČASI

Tak naslov je dal časnikar Janez Čuček svoji knjigi o argentinskih emigrantih, ki se zdaj tiska pri mariborskih Obzorjih in je bila 27. septembra celostransko napovedana v Knjižnih listih Dela. Sramota umira in ta „sramota" smo seveda mi, slovenski emigranti tu po drugi vojski. Pred nekaj leti se je bil namreč prihlinil med nas, poslan s posebno reportersko nalogo iz domovine, da izvoha med nami in od nas kakšno „zanimivost", kakršno bi hoteli tisti, ki so ga poslali in plačali. Sam pravi, „da se je moral pred slednjim pretvarjati, kot da je nedolžen popotnik, ki je iz nekega hobija in s krvavo prihranjenim denarjem odšel na ljubiteljsko pot po svetu", v resnici pa je prišel vohunit za lahko zasluženo nagrado. Kako je opravil to naročeno delo, je opisal v tedaj objavljeni reportaži v ljubljanskih in mariborskih listih istočasno, seveda po svoje prikrojeno, pa v večinskih primerih neresnično in malo zanesljivo, čeprav je nosil, kot sem pozneje bral „sprejemnik pod srajco" Njegovemu poročilu smo seveda emigranti od vseh strani oporekali verodostojnost, toda v domovini, ki ga je poslala sem, je njegovo pisanje „pritegovalo že zaradi snovi, o kateri so imeli zelo delne informacije", kot pravi založnik Herman Vogel.
Čudno, ko pa imajo dobre informatorje med nami in slehernega obiskovalca domovine natančno sprašujejo vsem, kar hočejo vedeti! Založba dela reklamo z označbo, da je to „dragocen dokument in avtentično pričevanje slovenske politične emigraciji po svetu, zlasti v Južni Ameriki". Ta „se jim zdi anahronistična, donkihotska, smešna, ki pa vendarle obstaja"
Obstaja - to jih boli, in kot pravi naslov, „umira počasi". Ta dva izraza sta za nas častna, kajti - katera emigracija po štiridesetih letih ne začenja odmirati? V Severni Ameriki na primer zelo hitro, naša pa „počasi" se pravi „prepočasi zanje", obstaja in dela žilavo, da bi preživela vsaj še nekaj rodov. Zato bo založba tiskala to knjigo, ki bo v novi izdaji seveda „dodatno dokumentirana". Priznanje, da preje ni bila, kar je kritika ugotovila.
Čuček sam pa v uvodu, ki ga v Delu o priobčuje in ga prej ni bilo, podaja takole definicijo nas, — emigrantov:
„Ljudje, o katerih govori ta zgodba, so Slovenci, ki so se, ko je prišla dramatična ura odločitve, postavili na napačno a stran zgodovine. Politični emigranti".
Ne, na napačno stran zgodovine se je postavil Churchil, kar je pozneje priznal in to prav z ozirom na Tita, kar a je bila „njegova največja napaka", kot je priznal leto po tem, ko ga je posadil v sedlo in vam — za karijerični poskok o in narodu za poklek pred „fašističnim a totalitarnim diktatorjem". Kaj drugega je bil tedanji komunizem-stalinizem, za katerega ste se borili, kot le drugače imenovani fašizem? To danes vedo že vsi, tudi v Sloveniji. Mi pa smo vedeli že tedaj, kar nikakor ne more biti za nas sramotno. Raje nasprotno: Churchill je igral hazard, mi pa smo načelno vedeli, zakaj se borimo in načelno smo vedeli, zakaj smo šli med emigrante!
Po Čučku, kot piše v uvodu, so emigranti naredili „eno samo veliko napako: zapisali so se tujcu in delali z njimi in zanje". To je edina napaka. In kaj so naredili partizani? Najprej so sodelovali s tujci (z nacisti do junija 1941), potem se zapisali z dušo in telesom Sovjetski Zvezi in se borili ob njej - zanjo, ne v obrambo okupirane Slovenije, temveč za vojno pomoč napadeni — Domovini socializma, Sovjetski zvezi.
Nič ne spremeni, tega, da so delali tudi po navodilih AA predvsem Churchilla. Danes Đilas priznava, da so sklepali pogodbe o zvezi z okupatorji proti Churchillovem vdoru prek naše zemlje. Vojaški strokovnjaki danes že pišejo, da je nemške divizije zadrževal na Balkanu strah pred vdorom AA, in ne pred partizanstvom! To drži! Še par mesecev pred zlomom je Churchill verjel, da je Tito „njegov" človek (izjava dr. O. Habsburgu), prav do trenutka, ko je Tito iz angleškega gostoljubnega zavetja na Visu, kjer so ga oni reševali po totalnem porazu na Drvarju, poletel naravnost v objem Sovjetom. Izdaja Tita in zgrešena svetovna politika AA, je nas vrgla v emigrantstvo. Kdo od emigrantov je kot vojak protirevolucije streljal na enega samega zavezniškega vojaka? Kdo se je boril za zmago Nemcev ali Lahov? Kdo je reševal AA padalce? Partizani pa so se borili za tujce, za Sovjete in svetovno komunistično revolucijo. Ko je Tita 1. 1948 odbrcnil Stalin, je še prosjačil za njegovo milost. Šele potem se je obrnil proti stalinizmu; sedanji emigranti so se že l. 1941 proti partizanom, ki so klasični stalinizem predstavljali in uvajali med nas — z zločini, ki so v načelnem. programu marksizma —leninizma. Ti umori so šli v stotine, preden je narod segel po samoobrambi na način, kakor edino nam je bilo mogoče. In to je tisto sramotno izdajstvo, edina napaka, kot jo označuje Čuček v uvodu.
Sedanji emigranti so bili hudodelci v domovini, toda Čuček pripušča redke izjeme, ko pravi: „pa vendarle vsi niso hudodelci". Temu se čudi, zakaj ne gredo domov, ko bi lahko brez skrbi odšli vsak hip in se vprašuje: „Le zakaj so tukaj in ne med nami".
Zakaj? Zato, ker smo politična emigracija. To je jasno. Ker vemo, da smo šli ven iz načelnega odpora proti komunizmu, ki zdaj vlada v domovini in zanika vse štiri glavne človekove svoboščine, pod katerimi bi hoteli živeti v domovini: svoboda vere, vesti, tiska in zborovanja. Ali te obstajajo v domovini?
Obstaja le enopartijski sistem, ki je sistem diktature in ne demokracije. Mi pa hočemo svobodo človeka s človeškimi pravicami in politično samostojnost. Jasen odgovor na retorično vprašanje: ,,Zakaj obstajate sploh v tujini?" Tudi zato: ker so emigranti rod tistih, ki ste jih vi pobili po vojski v Kočevskem Rogu. Teherjih in vsepovsod v Sloveniji. „Naša smrt ni več skrivnost", je pel rapsod črne maše. Tudi ne v domovini. Tudi ne med partizani. Tudi ne med vrhovi- OF. Kakor Čuček „ni našel nikogar iz vrst slovenske politične emigracije, da bi priznal svoje izdajstvo," tako emigracija ni našla še nikogar iz vrst vodilnih partizanov, da bi priznal ta genocid, kaj šele da bi ga obžaloval. Celo Đilas, ki priznava zločinstva partizanov med vojno pravi, da tudi umori po vojni niso bili storjeni brez odobritve vrhuške; pravi celo, da bi v podobnih okoliščinah delal enako. Tudi Kocbek, ki slovenski genocid — četudi pozno —oznanja v svet, še ni priznal svoje soodgovornosti. Po Đilasovih in Velebitovih pogajanjih z nacističnimi generali za boj proti angleškemu vdoru, pa pomeni tudi izdajstvo Churchilla. Ta partizanska kolaboracija in izdaja, ki vstaja iz arhivov, pa ne raste počasi, temveč se dviga edno pošastneje in grozi prerasti partizanski mit narodno osvobodilne borbenosti. Nad vse pa lega teža povojnega slovenskega genocida, ki se dviga v zgodovini kot največja slovenska sramota.
In ta resnična sramota ne umira, temveč raste, raste... v tisto nepredirno steno, ki jo Čuček čuti med režimom v domovini in zdomstvom, ki bo morda nekoč umiral, toda ne s sramoto, temveč z živo zavestjo, da z žrtvijo svojega poslanstva — biti svoboden krik v nesvobodo zajetega naroda — sodeluje pri duhovni osvoboditvi naroda.

td